Henrik VII. Luksemburški
From Wikipedia, the free encyclopedia
Henrik VII., grof Luksemburga, rimsko-nemški kralj, cesar Svetega rimskega cesarstva, * 1275, Valenciennes, † 24. avgust 1313, Buonconvento pri Sieni.
Henrik VII. | |
---|---|
cesar Svetega rimskega cesarstva | |
Vladanje | 29. junij 1312 - 24. avgust 1313 |
Kronanje | 29. junij 1312, Rim |
Naslednik | Ludvik Bavarec |
rimsko-nemški kralj | |
Vladanje | 27. november 1308 - 24. avgust 1313 |
Kronanje | 6. januar 1309, Aachen |
Predhodnik | Albert I. |
Naslednik | Ludvik Bavarec |
grof Luksemburga | |
Vladanje | 5. junij 1288 - 24. avgust 1313 |
Predhodnik | Henrik VI. |
Naslednik | Ivan I. |
Rojstvo | cca. 12. julij 1275({{padleft:1275|4|0}}-{{padleft:7|2|0}}-{{padleft:12|2|0}}) Valenciennes |
Smrt | 24. avgust 1313 (38 let) Buonconvento[d] |
Pokop | katedrala v Pisi |
Zakonec | Margareta Brabantska |
Potomci | Ivan Marija Beatrice |
Rodbina | Luksemburžani |
Oče | Henrik VI. Luksemburški |
Mati | Beatrice d'Avesnes |
Religija | katoliška |
Henrik VII. je prišel na prestol rimsko-nemškega kralja kot luksemburški grof, ki je vzorno upravljal svojo grofijo. Na položaju kralja se je najprej lotil urejanja odnosov znotraj Nemčije, takoj pa je tudi začel pripravljati svojo pot na kronanje v Rim. Odpravil je zamere Habsburžanov in se spravil z Wettinci. Čehi, ki se niso mogli zediniti o svojem novem kralju, so rodbini zglednega Luksemburžana ponudili češki prestol in nato za novega češkega kralja izvolili Henrikovega sina Ivana. Henrik se je s papežem Klemenom V., ki je bil v Avignonu pod močnim francoskim vplivom, dogovoril o podrobnostih kronanja v Rimu in skušal pred odhodom v Italijo vzpostaviti prijateljske odnose tudi s francoskim kraljem Filipom IV. Lepim, a se je že tedaj pokazalo, kar je bilo potem v Italiji odločilno, da si francoski in Henrikovi interesi v Italiji nasprotujejo.
Prebivalstvo Italije je Henrika navdušeno pričakalo. Dante mu je kot rešitelju razdrobljene in notranje sprte Italije javno izrekel dobrodošlico. Henrikovi poskusi urejanja razmer pa so hitro pripeljali do novih konfliktov, vojaških spopadov in uporov, ki jih je podpiral neapeljski kralj iz francoske rodbine Anžu, Robert I. Henriku je sicer uspelo prodreti do Rima (ne pa do cerkve sv. Petra) in izpeljati kronanje v cerkvi sv. Janeza v Lateranu. Po kronanju ni takoj zapustil Italije (tako kot njegovi cesarski nasledniki), ampak se je boril naprej, da bi dokončal, kar je menil, da cesar mora, t. j. ponovno vzpostaviti cesarsko oblast v severni Italiji in pokoriti neposlušnega neapeljskega kralja. Pri tem je v obupnih razmerah umrl, potem ko je drugič zbolel za malarijo.