Domači konj
From Wikipedia, the free encyclopedia
Konj (znanstveno ime Equus caballus) je velik lihoprsti kopitar in ena izmed sedmih sodobnih vrst rodu Equus, v katerega med drugim sodijo še osli, polosli in zebre. Samcu domačega konja pravimo žrebec, samici kobila, mladiču pa žrebe. Kastriran žrebec je kastrat. Poni je po pravilih Mednarodne konjeniške zveze (Fédération Équestre Internationale – FEI) konj nižji od 148 cm (višina vihra) oz. podkovan nižji od 149 cm.[1] Poznamo pa tudi miniaturne konje – zelo majhne ponije. Najmanjša pasma miniaturnih konj je Falabella (zelo redka pasma), katere viher ne sme preseči 78 cm.
Domači konj | ||||||||||||||
---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|
Lipicanec na dunajski Španski jahalni šoli | ||||||||||||||
Ohranitveno stanje taksona | ||||||||||||||
udomačen | ||||||||||||||
Znanstvena klasifikacija | ||||||||||||||
| ||||||||||||||
Equus caballus Linnaeus, 1758 | ||||||||||||||
Sinonimi | ||||||||||||||
Equus ferus caballus |
Konj se je v zadnjih 45 do 55 milijonih letih razvil iz malega večprstnega bitja, Eohippusa, v današnjo veliko enoprstno žival. Ljudje so začeli udomačevati konje okoli leta 4000 pr. n. št., domnevno so bili udomačeni okoli 3000 let pr. n. št. Konji vrste caballus so udomačeni, čeprav nekatere domače populacije živijo v naravi kot divji konji. Te divje populacije niso pravi divji konji, saj se ta izraz uporablja za opis konjev, ki niso bili nikoli udomačeni, kot so ogroženi mongolski divji konj, Equus przewalskii, ločena vrsta ali podvrsta in edini preostali pravi divji konj. Obstaja obsežen, specializiran besednjak, ki se uporablja za opis konjskih konceptov, ki zajemajo vse od anatomije do življenjskih stopenj, velikosti, barv, oznak, pasem, gibanja in vedenja.
Anatomija konjem omogoča, da izkoristijo hitrost za pobeg pred plenilci. Imajo dobro razvit občutek za ravnotežje in močan odziv na boj in bežanje. V zvezi s to potrebo po begu pred plenilci v naravi je nenavadna lastnost: konji lahko spijo tako, da stojijo in ležijo, pri čemer mlajši konji načeloma spijo več kot odrasli. Fazo spanja REM, ki mora dnevno trajati od ene do dve uri, pa lahko dosežejo le, če spijo leže.[2] Samice konj, ki se imenujejo kobile, nosijo mladiče približno 11 mesecev, mladi konj, imenovan žrebe, lahko stoji in teče kmalu po rojstvu. Večina udomačenih konjev se začne navajati na sedlo ali konjski pas med drugim in četrtim letom. Do petih let dosežejo polni razvoj odraslih in imajo povprečno življenjsko dobo od 25 do 30 let.
Konjske pasme so ohlapno razdeljene v tri kategorije in temeljijo na splošnem temperamentu: živahne »polnokrvne pasme« s hitrostjo in vzdržljivostjo; »hladnokrvne pasme«, kot so vlečni konji in nekateri poniji, primerni za počasno, težko delo; in »toplokrvni konji«, ki so se razvili iz križanj med polnokrvnimi in hladnokrvnimi konji. Pogosto se osredotočajo na ustvarjanje pasem za posebne namene jahanja, zlasti v Evropi. Danes je v svetu več kot 300 pasem konj, razvitih za različne namene.