Zakonik dvanajstih plošč
From Wikipedia, the free encyclopedia
Zakonik dvanajstih plošč (latinsko Leges Dvodecim Tabvlarvm ali Dvodecimo Tabvlae) je bil zakonik Rimske republike, ki je postal temelj rimskega prava. Plošče, uradno objavljene leta 449 pr. n. št., so ustaljene, dotlej nepisane običaje, združile v trajen niz zakonov.[1][2]
Dvanajst plošč s pravicami in dolžnostmi rimskega državljana je bilo razstavljenih na forumu. Njihova formulacija je bila posledica zahtev plebejskega družbenega razreda, ki ni užival ugodnosti višjih razredov rimske družbe. Pred tem nepisane zakone so razlagali izključno duhovniki višjega razreda in pontifiki. Spoštovanje, s katerim so Rimljani kasneje gledali na dvanajst plošč, je zajeto v Cicerovi (106–43 pr. n. št.) izjavi, da se mi zdi, da "dvanajst plošč zagotovo presega knjižnice vseh filozofov, tako po vsebini kot po uporabnosti".[3]
Plošče so bile dovolj obsežne, da bi se lahko imenovale 'zakonik',[4] čeprav je Cicerova izjava po mnenju sodobnih strokovnjakov pretirana.[2] Plošče so vsebovale niz definicij pravic zasebnikov in postopkov. Določbe so bile pogosto zelo specifične in raznolike.[5]