Aleksander Valič
slovenski igralec / From Wikipedia, the free encyclopedia
Aleksander Valič, slovenski gledališki in filmski igralec, * 10. februar 1919, Gorica, Italija, † 26. oktober 2015.[1]
Aleksander Valič | |
---|---|
Rojstvo | 10. februar 1919({{padleft:1919|4|0}}-{{padleft:2|2|0}}-{{padleft:10|2|0}}) Gorica |
Smrt | 26. oktober 2015({{padleft:2015|4|0}}-{{padleft:10|2|0}}-{{padleft:26|2|0}}) (96 let) |
Državljanstvo | Slovenija SFRJ Kraljevina Jugoslavija Kraljevina Italija Italija |
Poklic | igralec, gledališki igralec, filmski igralec, televizijski igralec |
Pred vojno je bil član sokolskega ljubiteljskega gledališča na Viču. Med drugo svetovno vojno je bil sodelavec OF, partizan, organizator mitingov, recitator in pevec. Bil je tudi član Frontnega gledališkega VII. korpusa na Dolenjskem. Po osvoboditvi je postal član slovenskega gledališča v Trstu, od sezone 1947/48 pa do upokojitve je deloval v Ljubljanski Drami.
Za svoje delo je bil leta 1972 nagrajen z Borštnikovo nagrado (za vlogo Geronta v Scapinovih zvijačah, Ljubljanska Drama), leta 1967 pa z nagrado Prešernovega sklada (za naslovno vlogo v odrski priredbi Diderotovega dela Rameaujev nečak).
Nastopal je tudi v petnajstih slovenskih filmih (v prvem slovenskem filmu Na svoji zemlji, Decembrski dež, Samorastniki, Naš avto, Dolina miru, ...), na radiu in televiziji (Utonilo je sonce) ter napisal dve knjigi o gledališkem življenju, Frontniki (1980) in Spomini na prva leta Slovenskega narodnega gledališča za Trst in Primorje: 1945-1947 (1999).