Balduin II. Jeruzalemski
From Wikipedia, the free encyclopedia
Balduin II. Jeruzalemski, znan tudi kot Balduin Bourški (francosko Baudouin) je bil v letih 1100-1118 grof Edese in od leta 1118 do svoje smrti kralj Jeruzalemskega kraljestva, * 1060, Francija, † 21. avgust 1131, Jeruzalem.
Balduin II. Jeruzalemski | |
---|---|
Kralj Jeruzalemskega kraljestva | |
Vladanje | 1118–1131 |
Kronanje | 14. april 1118 |
Predhodnik | Balduin I. |
Naslednika | Fulk in Melisenda |
Grof Edese | |
Vladanje | 1100–1118 |
Predhodnik | Balduin I. |
Naslednik | Joscelin I. Edeški |
Rojstvo | 1060 ali 1075 Rethel, Kraljestvo Francija |
Smrt | 21. avgust 1131 Jeruzalem, Jeruzalemsko kraljestvo |
Pokop | |
Zakonec | Morfija Melitenska |
Potomci | Melisenda, jeruzalemska kraljica Alica, kneginja Antiohije Hodierna, grofica Tripolija Joveta, opatinja samostana Bethany |
Rodbina | Rodbina Rethel |
Oče | Hugo I. Rethelski |
Mati | Melisenda Monthléryjska |
Na prvem križarskem pohodu je spremljal svoja bratranca Godfreja Bouillonskega in Balduina Boulognskega, ki ga je po njegovem odhodu v Jeruzalem nasledil kot drugi grof Edese. V bitki pri Harranu leta 1104 je bil ujet. Med njegovim ujetništvom sta kot regenta v njegovem imenu vladala antioški knez Tankred Galilejski in njegov bratranec Rihard Salernski.
Spomladi 1108 so ga odkupili. Po osvoboditvi je poskušal Tankred obdržati Edeso, vendar ga je antioški patriarh Bernard prepričal, naj jo vrne Balduinu. V spopadu s Tankredom pri Turbeselu je bil Balduin poražen. Na zboru križarskih vodij aprila 1109 pri Tripoliju sta se pobotala.
Mosulski atabeg Mavdud in njegov naslednik Aksungur al-Bursuki sta na začetku 1110. let večkrat napadla Edeso in opustošila vzhodne dele grofije. Antioški knez Joscelin Courtenayski si je leta 1113 prilastil cvetoče mesto Turbesel, leta 1116 in 1117 pa zasedel bližnje armensko gospostvo, kar je imel Balduin za izdajo.
Balduin Boulognski, prvi kralj Jeruzalemskega kraljestva, je 2. aprila 1118 umrl. Jeruzalemsko krono je prepustil svojemu bratu Evstahiju III. Boulognskemu, če Evstahij ne bi prišel v Sveto deželo, pa edeškemu grofu Balduinu. Latinski jeruzalemski patriarh Arnulf in Joscelin Courtenayski, ki je bil največji fevdni gospod v kraljestvu, sta barone prepričala, naj za kralja izvolijo Balduina.
Balduin je zase obdržal večino mest v kraljestvu, Edeso pa je prepustil Joscelinu. Po skoraj popolnem uničenju antioške vojske 28. junija 1119, je bil Balduin izvoljen za regenta odsotnega Bohemonda II. Antioškega. Pogosti vdori Seldžukov v Antiohijo so ga prisilili, da je večino časa preživel v ogroženi kneževini, kar je povzročilo nezadovoljstvo v Jeruzalemu. Aprila 1123 je Balduina ujel seldžuški beg Belek Gazi, zato je skupina plemičev prestol ponudila flandrijskemu grofu Karlu I., ki je ponudbo zavrnil. Med Balduinovo odsotnostjo je jeruzalemska vojska s pomočjo beneškega ladjevja osvojila Tir. Po osvoboditvi avgusta 1124 je Balduin na začetku leta 1125 poskušal osvojiti Alep, vendar mu to ni uspelo.
Oktobra 1126 je v Sirijo prišel Bohemond II. in se poročil z Balduinovo hčerko Alico. Balduin je načrtoval osvojitev Damaska, vendar je zato potreboval zunanjo podporo. Najstarejšo hčerko Melisendo je leta 1129 poročil s premožnim grofom Fulkom V. Ažujskim. Fulk je prišel v Jeruzalem v spremstvu velike vojske, ki je Balduinu omogočila napad na damaščansko ozemlje. S pomočjo nizaritov (ali Asasinov) je uspel osvojiti samo Banias. Po smrti Bohemonda II. v bitki na začetku leta 1130 je Balduin prisilil Alico, da je zapustila Antiohijo in sam prevzel regentstvo v imenu njene hčerke Konstance. V Antiohiji je resno zbolel in vstopil v samostan, kjer je umrl.
Balduin je bil spoštovan vojaški poveljnik in razvpit ljubitelj denarja.