Beneška renesančna arhitektura
From Wikipedia, the free encyclopedia
Beneška renesančna arhitektura je začela nastajati precej pozneje kot v Firencah, pravzaprav ne pred 1480-imi [1], in je skozi celotno obdobje večinoma povezana z arhitekti, ki so prišli delat v Benetke iz drugih delov Italije. Mesto je bilo v tistem obdobju zelo bogato in nagnjeno k požarom, zato se je večino časa gradilo, vsaj pročelja beneških stavb so bila pogosto še posebej razkošno okrašena.
V primerjavi z renesančno arhitekturo drugih italijanskih mest je bilo opaziti določeno mero konzervativnosti, zlasti pri ohranjanju splošne oblike stavb, ki so bile v mestu običajno zamenjave na omejenem prostoru, in v oknih, kjer so obokani ali okrogli vrhovi, včasih iz klasicistične različice vzorca beneške gotske arhitekture je ostala veliko bolj uporabljena kot v drugih mestih.[3] Doževa palača je bila po požarih precej obnovljena, vendar večinoma za gotskimi fasadami.
Beneška elita je imela kolektivno prepričanje o pomembnosti arhitekture pri krepitvi zaupanja v republiko, in resolucija senata iz leta 1535 je zapisala, da je to »najlepše in najslavnejše mesto, ki trenutno obstaja na svetu«.[4] Hkrati se je odvračala odkrita konkurenca med patricijskimi družinami v prid »skladne enakosti«, ki je veljala tako za stavbe kot za druga področja[5], in na novost zaradi nje same ali za povrnitev slave antike je veljala sumničavo.[6] Čeprav so obiskovalci občudovali bogate ansamble, beneška arhitektura ni imela velikega vpliva izven lastnih posesti republike pred Andreo Palladijem (1508–1580), čigar slog paladijevske arhitekture je nekaj časa po njegovi smrti postal zelo vpliven, nenazadnje v angleško govorečem svetu.