Dialektika
From Wikipedia, the free encyclopedia
Dialéktika (grško διαλεκτική: dialektiké - argumentacija, veščina razpravljanja, razgovor) ) veščina razpravljanja oziroma preiskovanja bivajočega, po kateri se iz razcepa med določeno tezo, za katero se zdi, da je sprva smiselno opredeljena, preide preko spodbijanj in dokazovanja protislovij v tezi sami (antiteza) do novega, nadgrajenega odgovora (sinteza), ki odpravlja notranja protislovja prvih dveh tez. Skozi zgodovino filozofije je dobivala različne pomenske poudarke v razponu od veščine razpravljana do ontološkega (in na meji filozofije tudi teološkega) vedenja o resnici in bivajočem. Dialektika je svoj vrhunec kot vseobsegajoči svetovnozgodovinski proces dosegla s Heglovim objektivnim idealizmom ter nadaljnjo izpeljavo z Marxovim dialektičnim materializmom.
Ta članek potrebuje čiščenje. Pri urejanju upoštevaj pravila slogovnega priročnika. |
Izhodiščne opredelitve dialektike:
- V antični Grčiji je bila to oblika razpravljanja, nekakšna igra, pri kateri so zastavljali vprašanja in nanje večinoma odgovarjali z da ali ne. Dialektika je tudi veščina diskurza, pri katerem se potrjujejo ali zavračajo predpostavke in sogovorniki na tak način odkrivajo resnico. Zgodnji klasični filozofski teksti so uporabljali dialoge kot dramatično sredstvo predajanja idej. Dve ali več oseb s poklicnim, etičnim ali življenjskim prepričanjem sodelujejo v pogovoru z osebo, ki ima prepričanje, ki ni povsem običajno za sogovornika.
- V srednjem veku dialektika ni več pomemben del filozofske šole, je pa pomemben del šolanja mladine, tako da sv.Avguštin še uporablja dialoge kot način prenašanja idej. To pa je vedno manj običajno, večina filozofije se naslanja na Aristotela in tako večinoma le razporejajo in urejajo že obstoječe znanje v notranje logično besedilo in notranje logično sklepanje. Na podoben način se lotevajo tudi tem, kjer se lotevajo abstraktnih idej, torej so nasprotovanja izražena v piscu samem.
- Kant je o dialektiki spregovoril v delu Kritika čistega razuma, v katerem je omenjal transcedentalno dialektiko, kar je uporabil v kontekstu iluzij, ki ogrožajo človeški razum. Dialektika je v tem pomenu napačno razumevanje oziroma razmišljanje, pri čemer razum doseže neutemeljeno trditev o sebi (self), o svetu in o Bogu.
- Hegel je dialektiko razumel kot proces, medsebojno nasprotovanje med tezo in antitezo, ki teži k razrešitvi oziroma sintezi. Slednja predstavlja stadij, v katerem sta oba elementa še vedno prisotna, toda medsebojno pomirjena.
Prvotni pomen dialektike je bil torej drugačen, kot so jo kasneje razumeli številni filozofi. V antični Grčiji je bila to nekakšna veščina odkrivanja protislovij in razreševanja le-teh. Že Heraklit Mračni in Aristotel, kasneje pa tudi Nikolaj Kuzanski (zlasti v njegovem učenju Coincidentia oppositorum), Francis Bacon, Descartes, Spinoza, Leibniz, Kant in Hegel so imeli povsem drugačno razumevanje dialektike, ki po njihovem postane razumevanje splošnih zakonitosti menjanja, razvoja in nasprotij znotraj zgodovinskih sklopov, pa tudi spoznavni proces celotne ontološke strukture sveta. Hegel jo je razglasil za absolutno metodo spoznanja totalnosti. Zaradi nasprotujočih razlag same dialektike se to področje vedno misli v celoti na novo.
Pomemben del antične dialektike diskurza povzema Bertrand Russell kot uravnavanja javnega diskurza.