Doječa Marija
From Wikipedia, the free encyclopedia
Doječa Marija, Virgo Lactans ali Madonna Lactans, je ikonografija Marije z otrokom, v kateri je prikazana [[sveta Marija|Devica Marija]g, ki doji malega Jezusa. V italijanščini se imenuje Madonna del Latte (Madona mleka). Bil je pogost tip v slikarstvu do spremembe ozračja po Tridentinskem koncilu, ko ga je cerkev, vsaj v javnih kontekstih, precej odsvetovala iz razlogov spodobnosti.[1]
Upodobitev omenja papež Gregor Veliki, mozaična upodobitev, ki je verjetno iz 12. stoletja, pa je na pročelju bazilike svete Marije v Trasteveru v Rimu, je pa še nekaj drugih primerov ohranjenih pred poznim srednjim vekom. Še naprej jo najdemo v pravoslavnih ikonah (kot Galaktotrophousa v grščini, Mlekopitatelnitsa v ruščini), zlasti v Rusiji.[2]
Zdi se, da je uporaba upodobitve ponovno oživela s cistercijanskim redom v 12. stoletju, kot del splošnega vzpona marijanske teologije in pobožnosti. Mleko je veljalo za »predelano kri«, mleko Device pa je bilo do neke mere vzporedno z vlogo Kristusove krvi.[3][4]
![Thumb image](http://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/thumb/e/e0/Gentileschi_-_Le_Repos_de_la_Sainte_Famille_pendant_la_fuite_en_%C3%89gypte_02.jpg/640px-Gentileschi_-_Le_Repos_de_la_Sainte_Famille_pendant_la_fuite_en_%C3%89gypte_02.jpg)
V srednjem veku so srednji in višji sloji običajno prepustili dojenje dojiljam, upodobitev Doječe Marije pa je bila povezana z Marijo ponižnosti, upodobitvijo, ki je prikazovala Devico v bolj običajnih oblačilih kot na primer prikazana kraljeva oblačila, na slikah kronanja Device in pogosto sedi na tleh. Prva polovica 13. stoletja je ustvarila več kot sto ohranjenih slik.[5] Pojav takšnih slik v Toskani v zgodnjem 14. stoletju je bil nekakšna vizualna revolucija, ki je deloma nadomestila upodobitve nebeške kraljice; priljubljene so bile tudi na Iberskem polotoku.