Eklampsija
From Wikipedia, the free encyclopedia
Eklampsija, tudi porodna božjast, je pojav tonično-kloničnih krčev in izgube zavesti pri ženski s preeklampsijo.[1] Preeklampsija je bolezen v nosečnosti, pri kateri se pojavi visok krvni tlak s spremljajočo proteinurijo ali disfunkcijo drugega organa.[2][3] Eklampsija se lahko pojavi pred porodom, med njim ali celo v poporodni dobi. Najpogosteje nastopi v drugi polovici nosečnosti. Tonično-klonični krči običajno trajajo okoli eno minuto, sledi pa stanje zmedenosti ali kome. Možni zapleti so aspiracijska pljučnica, možganska krvavitev, odpoved ledvic in zastoj srca. Preeklampsija in eklampsija se uvrščata v obširnejšo skupino hipertenzivnih motenj v nosečnosti.[4]
Eklampsija | |
---|---|
Specialnost | porodništvo |
Klasifikacija in zunanji viri | |
MKB-10 | O15 |
MKB-9 | 642.6 |
DiseasesDB | 4068 |
MedlinePlus | 000899 |
eMedicine | med/1905 emerg/796 |
MeSH | D004461 |
Pri nosečnicah z visokim tveganjem za pojav eklampsije se priporoča dajanje aspirina. Med preventivne ukrepe spada tudi zdravljenje prisotnega zvišanega krvnega tlaka z zdravili. Na območjih z nizkim vnosom kalcija je priporočljivo nadomeščanje kalcija.[5][6] Ugoden vpliv ima tudi telesna dejavnost med nosečnostjo.[4]
Pri pojavu eklampsije se uporablja magnezijev sulfat v intravenski ali intramuskularni obliki, kar izboljša izide in je na splošno varno.[7][8] Nekatere bolnice potrebujejo podporo dihanja. Drugi ukrepi so še uporaba zdravil proti visokemu krvnemu tlaku, kot je hidralazin, ter sprožitev poroda, bodisi vaginalnega ali s carskim rezom.[4]
Preeklampsija se pojavi pri okoli 5 % nosečnic, eklampsija pa pri okoli 1,4 %.[9] V razvitem svetu je pojavnost zaradi boljše medicinske oskrbe manjša in znaša okoli 1 primer na 2.000 porodov.[4] Hipertenzivne motnje v nosečnosti so najpogostejši vzrok smrti med nosečnostjo.[10] Po ocenah so leta 2013 v svetovnem merilu zahtevale 29.000 smrti, leta 1990 pa 37.000.[11] Okoli 1 % bolnic z eklampsijo umre.[4]
Beseda eklampsija izhaja iz grške besede za strelo. Prvi je v 5. stoletju pr. n. št. bolezen opisal Hipokrat.[12]