From Wikipedia, the free encyclopedia
Ekonomska in monetarna unija (EMU) je krovni izraz za skupino politik, namenjenih zbliževanju gospodarstev držav članic Evropske unije v treh fazah. Politike zajemajo 20 držav evroobmočja in države, ki niso članice Evropske unije.
Vsako stopnjo EMU sestavlja postopno tesnejše gospodarsko povezovanje. Šele ko država sodeluje v tretji fazi, lahko sprejme evro kot svojo uradno valuto. Tretja stopnja je kot taka v glavnem sinonim za evroobmočje. Konvergenčna merila za evro so niz zahtev, ki jih je treba izpolniti, da se država lahko pridruži evroobmočju. Pomemben element tega je najmanj dvo letna udeležba v evropskem tečajnem mehanizmu ("ERM II"), v katerem valute kandidatk dokazujejo gospodarsko konvergenco z ohranjanjem omejenega odstopanja od ciljnega tečaja glede na evro.
Devetnajst držav članic EU, vključno z nedavno Litvo, je stopilo v tretjo fazo in uvedlo evro kot svojo valuto. Vse nove države članice EU se morajo zavezati, da bodo sodelovale v tretji fazi svojih pristopnih pogodb. Le Danska, katere članstvo v EU je pred uvedbo evra, ima pravno zavrnitev pogodb EU, ki dovoljuje izvzetje iz te obveznosti. Preostalih sedem držav nečlanic evra mora vstopiti v tretjo fazo, ko izpolnijo vsa konvergenčna merila.
Zamisel o ekonomski in monetarni uniji v Evropi je bila prvič postavljena že pred ustanovitvijo Evropskih skupnosti. Latinska denarna unija je na primer obstajala v obdobju 1865–1927. V Ligi narodov je Gustav Stresemann leta 1929 prosil za evropsko valuto ob upoštevanju povečane gospodarske delitve zaradi številnih novih nacionalnih držav v Evropi po prvi svetovni vojni.
Prvi poskus ustvarjanja ekonomske in monetarne unije med članicami Evropskih skupnosti sega v pobudo Evropske komisije leta 1969, ki je izrazila potrebo po "večji koordinaciji ekonomskih politik in monetarnega sodelovanja", čemur je sledila odločitev voditeljev držav ali vlad na srečanju na v Haagu leta 1969, da so po fazah pripravili načrt za oblikovanje ekonomske in monetarne unije do konca sedemdesetih let.
Na podlagi različnih predhodnih predlogov je strokovna skupina, ki ji je predsedoval luksemburški premier in finančni minister Pierre Werner, oktobra 1970 predstavila prvi skupno dogovorjeni načrt za oblikovanje ekonomske in monetarne unije v treh fazah (Wernerjev načrt). Projekt je imel resne zastoje zaradi kriz, ki so izhajale iz nekonvertibilnosti ameriškega dolarja v zlato avgusta 1971 (tj. Propada sistema Bretton Woods) in naraščajočih cen nafte leta 1972. Poskus omejevanja nihanj evropskih valute z uporabo kače v predoru ni uspela.
Popolna razprava o EMU se je ponovno začela na srečanju v Hannovru junija 1988, ko je bil začasno organiziran odbor (odbor Delors) guvernerjev centralnih bank dvanajstih držav članic, ki mu je predsedoval predsednik Evropske komisije Jacques Delors. Ta je predlagal nov časovni razpored z jasnimi, praktičnimi in realnimi koraki za oblikovanje ekonomske in monetarne unije. Ta način dela je izhajal iz metode Spaak.
Poročilo Delorsa iz leta 1989 je vsebovalo načrt za uvedbo EMU v treh fazah in vključevalo ustanovitev institucij, kot je Evropski sistem centralnih bank (ESCB), ki bi postale odgovorne za oblikovanje in izvajanje denarne politike.
Tri stopnje za izvajanje EMU so bile naslednje:
Razpravljalo se je, ali države evroobmočja predstavljajo optimalno valutno območje.
Prav tako je bilo veliko dvoma, ali so vse države evroobmočja resnično izpolnile "visoko stopnjo trajnostne konvergence", kot zahteva Maastrichtska pogodba kot pogoj za sprejem v evra, ne da bi pozneje zašle v finančne težave.
Ker članstvo v evroobmočju vzpostavlja enotno monetarno politiko za posamezne države, te ne morejo več uporabljati izolirane denarne politike, npr. povečati svojo konkurenčnost na ceno drugih članic evroobmočja s tiskanjem denarja in razvrednotenjem ali tiskati denar za financiranje čezmernega državnega primanjkljaja ali plačevanje obresti na nevzdržno visoki ravni javnega dolga. Posledično lahko države članice, če svojega gospodarstva ne bodo upravljale tako, da bodo lahko pokazale fiskalno disciplino (kot jih je zavezala maastrichtska pogodba), prej ali slej tvegale krizo državnega dolga v svoji državi brez možnosti tiskanja denarja kot enostaven izhod. To se je zgodilo Grčiji, Irski, Portugalski, Cipru in Španiji.
Seamless Wikipedia browsing. On steroids.
Every time you click a link to Wikipedia, Wiktionary or Wikiquote in your browser's search results, it will show the modern Wikiwand interface.
Wikiwand extension is a five stars, simple, with minimum permission required to keep your browsing private, safe and transparent.