Glikokaliks
zunanja plast na površini celične membrane ali celične stene, ki sestoji iz glikoproteinov in glikolipidov / From Wikipedia, the free encyclopedia
Glikokaliks[1] ali glikoproteinski plašč[1] (pa tudi sladkorni plašč[1]) je zunanja plast iz glikoproteinov in glikolipidov, ki pokriva celično membrano nekaterih bakterij, epitelijev in drugih tako prokariontskih kot evkariontskih celic. Večina živalskih epitelijskih celic ima na zunanji strani plazmaleme dinamično in rahlo izbočeno neenakomerno površino, ki jo sestavljajo mnogi različni ogljikovi hidrati, vezani tako na beljakovine (pri čemer s kovalentnimi vezmi tvorijo molekule, ki jih imenujemo glikoproteini[1]) kot lipide (s katerimi sestavljajo tako imenovane glikolipide, ki imajo med dvema enotama glikozidno vez[1]). Najpogosteje so ogljikovi hidrati, pripeti na lipide in beljakovine, namenjeni celičnemu prepoznavanju, celični komunikaciji in signalizaciji ter tvorbi celičnih stikov in adhezij.[2]
Glikokaliks je hkrati izredno pomemben označevalec, ki ga telo uporablja za razlikovanje med različnimi celicami (denimo med zdravimi in okvarjenimi, celicami transplantiranih tkiv ali celicami patogenov). V glikokaliksu najdemo številne povezovalne molekule, ki omogočajo tvorbo stikov med celicami in jih tako povezujejo v večje organizacijske enote, tkiva, obenem pa nadzorujejo gibanje celic med embrionalnim razvojem.[3] Ta plast ima ključno vlogo tudi pri regulaciji endotelijskega tkiva, denimo pri kontroli števila in porazdelitve eritrocitov (rdečih krvničk) v kapilarah.[4]
Dober primer glikokaliksa je sluz na zunanji površini ribe. Sam izraz je bil prvotno namenjen zgolj polisaharidnemu matriksu, ki pokriva epitelijske celice, a se danes uporablja tudi drugje, ker je bilo ugotovljeno, da igra pomembno vlogo na številnih mestih in je del mnogih procesov.
Beseda glikokaliks izhaja iz grščine in v dobesednem prevodu pomeni sladki plašč (glykys = sladek, kalyx = lupina ali plašč).[5]