Helenistično obdobje
From Wikipedia, the free encyclopedia
Helenizem je bilo grško in sredozemsko zgodovinsko obdobje od smrti Aleksandra Velikega leta 323 pr. n. št. (konec klasične dobe) do priključitve Egipta kot zadnje helenistične države rimskemu imperiju leta 30 pr. n. št.[1][2]
Helenizem je politično najbolj zaznamoval razpad makedonskega imperija na več držav diadohov, Aleksandrovih naslednikov, ki so se med sabo nenehno spopadale. Sčasoma so se izoblikovale tri stabilne helenistične sile: Ptolemajsko kraljestvo v Egiptu, Selevkidsko cesarstvo na Bližnjem in Srednjem Vzhodu ter Makedonsko kraljestvo pod Antigonidi v matični Grčiji. Medtem ko je bil prej ves grški svet razdrobljen na mestne države (polis), so zdaj prevladovale velike države, ki so jih vodile dinastije despotov.
Grki so novo pridobljena območja množično kolonizirali.[3][4] S tem se je v helenizmu grška kultura razširila vse do Indije. Vpliv avtohtonih kultur na grško je bil še posebej izrazit na verskem področju, kjer so Grki prevzemali orientalska božanstva (med drugimi Serapisa).[5] Na atiški grščini temelječe narečje kojne (grško "skupno") je v helenističnem svetu postalo lingua franca.
Doseženi so bili napredki na raznovrstnih umetniških in znanstvenih področjih. V književnosti so imeli velik vpliv neoteriki, nova grška komedija in pa Septuaginta, najstarejši grški prevod Stare zaveze. Pojavili sta se dve zelo pomembni filozofski smeri, stoicizem in epikurejstvo. Med najpomembnejšimi helenističnimi znanstveniki sta bila matematik Evklid in vseved Arhimed.
Ok. 238 pr. n. št. so selevkidski Iran trajno osvojili Parti. V 2. st. pr. n. št. so v grški svet pričeli posegati Rimljani in ga do konca 1. st. pr. n. št. v celoti osvojili. Kljub političnemu zatonu helenistične civilizacije je njen kulturni razvoj nemoteno potekal naprej vse do prevlade krščanstva v 4. st. n. št., oziroma v nekaterih ozirih celo do arabske osvojitve (632-661).