Hiša
stavba, običajno namenjena bivanju / From Wikipedia, the free encyclopedia
Hiša je enodelna stanovanjska stavba. Po zapletenosti se lahko giblje od osnovne koče do kompleksne strukture iz lesa, opeke, betona ali drugega materiala, opremljene z vodovodnimi, električnimi ter ogrevalnimi, prezračevalnimi in klimatskimi sistemi.[1][2] Hiše uporabljajo vrsto različnih strešnih sistemov, ki preprečujejo padavinam, kot je dež, v bivalni prostor. Hiše imajo lahko vrata ali ključavnice za zavarovanje bivalnega prostora ter zaščito prebivalcev in vsebine pred vlomilci ali drugimi nepridipravi. Večina običajnih sodobnih hiš v zahodnih kulturah bo vsebovala eno ali več spalnic in kopalnic, kuhinjo ali prostor za kuhanje in dnevno sobo. Hiša ima lahko ločeno jedilnico ali pa je jedilnica integrirana v drug prostor. V tradicionalnih družbah, usmerjenih v kmetijstvo, si lahko domače živali, kot so kokoši ali večja živina (na primer govedo), delijo del hiše z ljudmi. Pri starejših kmečkih domačijah se izraz hiša uporablja za bivalno sobo, ki je bila osrednji prostor doma.
Družbena enota, ki živi v hiši, je znana kot gospodinjstvo. Najpogosteje je gospodinjstvo neke vrste družinska enota, čeprav so gospodinjstva lahko tudi druge družbene skupine, kot so sostanovalci ali, v sobodajališču, nepovezani posamezniki. Nekatere hiše imajo bivalni prostor samo za eno družino ali podobno veliko skupino; večje hiše, imenovane mestne hiše ali vrstne hiše, lahko vsebujejo številna družinska stanovanja v isti strukturi. Hišo lahko spremljajo gospodarska poslopja, kot je garaža za vozila ali lopa za vrtnarsko opremo in orodje. Hiša ima lahko dvorišče ali sprednje dvorišče ali oboje, ki služita kot dodatna območja, kjer se prebivalci lahko sprostijo ali družijo.
Hiša v splošnem pomenu, pomeni in se nanaša na zatočišče ali stavbo ter strukturo, ki je stanovanje ali kraj bivanja z ljudmi. Izraz označuje bivališče za ljudi in mora zagotavljati osnovne pogoje za sprejemljivo življenje pod streho. Tako mora biti na voljo ogrevanje, prostori za pripravo hrane, ležišče, prostori in priprave za higieno, prostori za shranjevanje hrane, oblačil in drugih življenjskih potrebščin.
Bivališča, hiše so sprva nastajale kot presežek skrbi za skupnost, ki je tako bila znatno bolje oskrbljena za primer zime, daljših padavin in drugih nezgod. Zgodnje naselbine so pri gradnji uporabljale zgolj naravne materiale le malo zidanega materiala. Za gradnjo hiše je bilo ključno zagotoviti stabilno, suho ognjišče oziroma omogočiti karseda kvalitetno izolacijo prostora.
Antična arhitektura je pri izgradnji mest prvič uvajala tudi infrastrukturne povezave (kanalizacija, vodovod, cesta) in tako mestnim hišam postavljala zunanje pogoje pri gradnji. Prvič se sistematično pojavijo arhitekturne rešitve, ki oskrbijo prostor z naravno svetlobo, okni, pojavijo se celo vrtovi znotraj hiše.
Arhitektura je v povezavi z etnologijo romantizirala gradnjo značilno za določen prostor. Tako se je pričelo preučevanje značilne gradnje hiš in razumevanje materialov vpletenih v gradnjo. Gradbeništvo v veliki meri sedaj uporablja gradbeni material, ki je izrazito vnaprej obdelan. Z modernizmom pri arhitekturi se pričenja gradnja večjih stanovanjskih naselij, blokov, kjer se standardizira potrebe po parkih, rekreacijskih prostorih, dnevni svetlobi in infrastrukturnih potrebah in se tako gradi večje število bivališč za kasneje priseljeno prebivalstvo. Bloki in blokovska naselja imajo sicer drugačno urejeno lastnino, a nudijo višjo kakovost življenja za manjše stroške vzdrževanja. Način skupnega urejanja teh naselij pa problematizira prebivalstvo, ki si ne more privoščiti dofinanciranja prenov.