Jezusov vnebohod
From Wikipedia, the free encyclopedia
Jezusov vnebohod (starogrško ἡ Ἀνάληψις τοῦ Κυρίου Análēpsis tou kyríou, 'sprejem Gospoda'; latinsko Ascensio Domini, 'vzpon Gospodov' ali ascensio Iesu, buk. 'vzpon Jezusa') v krščanski veri označuje vrnitev Jezusa Kristusa kot Božjega Sina svojemu nebeškemu Očetu. V krščanskem nauku je Kristus fizično odšel z Zemlje, ko se je dvignil v nebesa, v prisotnosti enajstih svojih apostolov.[1] Po pripovedi iz Nove zaveze se je vnebohod zgodil 40 dni po vstajenju, po veliki noči ali 39 dni po velikonočni nedelji. Zato praznik vedno pade na četrtek. V liturgiji in običajih Rimskokatoliške cerkve je čas pred praznikom vnebohoda povezan z molitvenimi dnevi, marsikje tudi z molitvenimi procesijami.
V krščanski tradiciji, ki se odraža v glavnih krščanskih veroizpovedih in izpovedovalnih izjavah, je Bog povzdignil Jezusa po njegovi smrti,[2][3] ga obudil od mrtvih in odpeljal v nebesa, kjer je Jezus zasedel mesto na desni strani Boga.[4]
Jezusov vnebohod je v Svetem pismu opisan le v Lukovem evangeliju (Lk 24,50-53) in v Apostolskih delih Apd 1,1–11: [5]
- »Peljal jih je ven proti Betaniji. Povzdignil je roke in jih blagoslovil.
- Medtem ko jih je blagoslavljal, se je odmaknil od njih in se vzdignil v nebo.
- Oni pa so se mu poklonili in se v velikem veselju vrnili v Jeruzalem.
- Bili so ves čas v templju in so slavili Boga.«
Praznik vnebovzetja se praznuje na 40. dan velike noči, vedno četrtek; pravoslavna tradicija ima do enega meseca drugačen koledar kot v zahodni tradiciji, medtem, ko anglikansko občestvo še naprej praznuje praznik, številne protestantske cerkve so oprostitev opustile.[6]