Jeruzalemsko kraljestvo
From Wikipedia, the free encyclopedia
Kraljéstvo Jerúzalem je bilo krščansko kraljestvo, ustanovljeno na Bližnjem vzhodu (Levantu) leta 1099 po prvi križarski vojni. Obstajalo je nekaj manj kot dvesto let, do leta 1291, ko so Mameluki osvojili njegovo zadnjo trdnjavo Ako.
Latinsko kraljestvo Jeruzalem Regnum Hierosolimitanum Roiaume de Jherusalem | |||||||||
---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|
1099–1291 | |||||||||
Glavno mesto | Jeruzalem (1099-1187) Akka (1191-1291) | ||||||||
Skupni jeziki | latinščina, stara francoščina, italijanščina (tudi arabščina in grščina) | ||||||||
Religija | rimskokatoliška | ||||||||
Vlada | monarhija | ||||||||
kralj | |||||||||
• 1100-1118 | Balduin I. | ||||||||
• 1285-1291 | Henrik II. | ||||||||
Zakonodajalec | vrhovno sodišče | ||||||||
Zgodovinska doba | visoki srednji vek | ||||||||
• Prva križarska vojna | 1099 | ||||||||
• Druga križarska vojna | 1145 | ||||||||
1187 | |||||||||
• Tretja križarska vojna | 1189 | ||||||||
• Pogodba v Ramle | 1191 | ||||||||
• zavzetje Akke | 1291 | ||||||||
+ | |||||||||
|
Na začetku je bilo kraljestvo komaj kaj več kot ohlapna zveza mest in vasi, ki so jih osvojili križarji na svojem prvem pohodu. Mnogo se je razpravljalo o tem, ali naj bo kraljestvo posvetna ali teokratska država pod papeževo oblastjo. Zmagali so zagovorniki posvetnega kraljestva in državo so organizirali po vzoru zahodnoevropskih monarhij, s katerimi so imeli tesne politične in družinske zveze. V primerjavi z evropskimi kraljestvi je bilo relativno majhno in pogosto mu je primanjkovalo finančne in vojaške podpore Evrope. Kraljestvo je bilo tesno povezano z bližnjim armenskim kraljestvom v Kilikiji in Bizantinskim cesarstvom. Obe zvezi sta pomembno vplivali na orientalizacijo zahodnjakov.
Na višku svoje moči se je kraljestvo raztezalo od današnjega Libanona na severu do Sinajske puščave na jugu, na vzhod pa v današnjo Jordanijo in Sirijo. Ozemlje so poskušali razširiti tudi v Egipt, kateremu so vladali Fatimidi. Jeruzalemski kralji so imeli delno oblast tudi v drugih križarskih državah: v grofijah Tripoliju in Edesi ter v kneževini Antiohiji.
Muslimani se za kraljestvo na začetku niso preveč zanimali, v 12. stoletju pa je zanimanje zanj začelo rasti. Obudili so idejo svete vojne – džihada, se začeli združevati in ponovno osvajati izgubljena ozemlja. Saladin je leta 1187 osvojil Jeruzalem in do konca 13. stoletja se je kraljestvo postopoma zmanjšalo na ozek pas ozemlja ob sredozemski obali, ki ga je obvladovalo nekaj utrjenih mest. To obdobje se večkrat omenja kot »Kraljestvo Akka«. Kraljestvu je vladala dinastija Lusignanov s Cipra, ki je imela trdne zveze s Tripolijem, Antiohijo in Armenijo. V kraljestvu so imele velik vpliv tudi italijanske mestne države, predvsem Benetke, Pisa in Genova in ne nazadnje tudi cesarji Svetega Rimskega cesarstva.
Sosednja muslimanska ozemlja so se v tem času združila pod Ajubidi in kasneje pod Mameluki iz Egipta. Kraljestvo je kmalu postalo šahovska figura tako v političnem kot v vojaškem smislu. Sredi 13. stoletja so na Bližnji vzhod začeli vdirati Horezmijci in Mongoli, vse preostale križarske trdnjave pa sta osvojila mameluška sultana Halil in Baibar. Zadnja je leta 1291 padla Akka.