Mahabharata

Mahābhārata (devanāgarī: महाभारत), /maɦaːbʱaːrət̪ə/) je eden od dveh najpomembnejših sanskrtskih epov stare Indije, drugi je Ramajana. Mahabharata je osrednje delo hinduizma in s tem izjemno pomembno kulturno izročilo Indijske podceline.

Poleg epične pripovedi o Bitki pri Kurkšetri in o usodi princev Kaurava in Pandava vsebuje Mahabharata filozofske in verske teme, kot na primer pogovor o štirih "ciljih življenja" - tako imenovanih purušartah (12.161). Med temeljnimi deli in pesnitvami Mahabharate je najti Bhagavad Gito, zgodbo o Damajanti, skrajšano različico Ramajane in Rišjasringa, ki se pogosto štejejo za samostojna dela.

Mahabharata je najdaljši ep sveta, opisujejo ga kot "najdaljšo pesem, kar so jih kdajkoli spesnili".[1][2] V najdaljši inačici jo sestavlja 100,000 šlok ali več kot 200,000 posameznih vrstic (šloka je kuplet, to je, sestavljata jo dve vrstici), in dolgih proznih delov. S svojo dolžino okoli 1.8 milijon besed je Mahabharata okoli štirikrat daljša od Ramajane ali okoli desetkrat daljša od skupne dolžine Iliade in Odiseje.[3][4] W. J. Johnson je primerjal pomen Mahabharate za civilizacijo s pomenom Biblije, grških dram, Korana, del Shakespearea, Homerja.[5]