Mezopotamsko močvirje
From Wikipedia, the free encyclopedia
Mezopotamska močvirja, znana tudi kot Iraška močvirja, so mokrišča v južnem Iraku in jugozahodnem Iranu ter delno v severnem Kuvajtu.[8] Močvirja so večinoma na poplavnih ravnicah rek Evfrat in Tigris, ki jih omejujejo mesta Basra, Nasirija, Amarah ter del jugozahodnega Irana in severnega Kuvajta (zlasti otok Bubijan). Zgodovinsko gledano so bila močvirja, ki jih večinoma sestavljajo ločena, a sosednja osrednja, Havizeh in Hammar močvirja, največji močvirni ekosistem zahodne Evrazije. Edinstvena močvirna pokrajina je dom prebivalcem Močvirja, ki so razvili edinstveno kulturo, tesno povezano s pokrajino – nabiranje trstičja in riža, ribolov in paša vodnih bivolov.[9][10]
Mezopotamsko močvirje Aluvialno slano močvirje Tigris-Evfrat | |
---|---|
Ekologija | |
Regija | Palearktika |
Biom | poplavljena travišča in savane |
Meje | Velika arabska puščava, Južni Iran Nubo-Sindijska puščava in polpuščava in Gozdna stepa gorovja Zagros |
Geografija | |
Površina | 35.572 km2 |
Države | Irak, Iran[1] in Kuvajt[2][3][4][5] |
Varstvo | |
Status varovanja | Kritično/ogroženo[6] |
Zaščiteno | 3.070 km²%[7] |
Izsuševanje delov močvirij se je začelo v 1950-ih in nadaljevalo v 1970-ih, da bi pridobili zemljo za kmetijstvo in iskanje nafte. V poznih 1980-ih in 1990-ih letih, med predsedovanjem Sadama Huseina, se je to delo razširilo in pospešilo, da bi prebivalce Močvirja izgnali iz močvirij.[11] Pred letom 2003 je bilo močvirje izsušeno na 10 % prvotne velikosti.[12] Po ameriškem strmoglavljenju Huseina leta 2003 so si močvirja delno opomogla, vendar je suša skupaj z gradnjo gorvodnih jezov in obratovanjem v Turčiji, Siriji in Iranu ovirala proces.[13] Od leta 2016 so mezopotamska močvirja uvrščena na poskusni Unescov seznam dediščine.[14]