Organska arhitektura
filozofija arhitekturnega oblikovanja / From Wikipedia, the free encyclopedia
Organska arhitektura je skupen izraz za arhitekturne smeri po letu 1900, ki združujejo harmonijo stavbe in njene okolice ter imajo za svoj cilj funkcionalno formo, ki temelji na organskih stavbnih materialih, hkrati pa imajo biološko, psihološko in socialno namenskost. V zadnjem času se jim je pridružil koncept ekološke gradnje z uporabo barv naravnih odtenkov, kar se idejno delno prekriva s koncepti organske arhitekture.
Slogovno je organska arhitektura heterogena in ni zavezana določeni estetiki. Osnovna ideja je, da zaradi oblike ali sloga ni podrejena funkciji, materialom ali namenu stavbe, ampak, da je obliki puščena prosta pot. Slednja prinaša popolnoma različne rezultate, saj je omogočena tako uporaba strogih form klasične moderne kot tudi pogosteje zastopanih plastičnih in biomorfnih form.
Predpisanega slogovnega sredstva ni. Sredstva so arhitektonski in umetnostni zakoni sami, kot so razmerja, plastične oblikovne možnosti, prostorske razporeditve, barve, značilnosti materialov ipd. Omenjena pravila za gradnjo so si predstavniki organske arhitekture razlagali vsak drugače. Predvsem v perspektivi si arhitekti, kot so Antoni Gaudí, Frank Lloyd Wright ali Hugo Häring, niso bili enotni.