From Wikipedia, the free encyclopedia
Papež Pavel II. (rojen kot Pietro Barbo), italijanski rimskokatoliški duhovnik, kardinal in papež, * 1417, Benetke † 26. julij 1471, Rim.
Pavel II. | |
---|---|
Izvoljen | 30. avgust 1464 (izvoljen) |
Začetek papeževanja | 16. september 1464 (ustoličen in kronan) |
Konec papeževanja | 26. julij 1471 (končal in umrl) |
Predhodnik | Pij II. |
Naslednik | Sikst IV. |
Redovi | |
Povzdignjen v kardinala | 1. julij 1440 (kardinal-diakon) imenoval Evgen IV. |
Položaj | 211. papež |
Osebni podatki | |
Rojstvo | Pietro Barbo 23. februar 1417[1][2][3] Benetke |
Smrt | 26. julij 1471[1][2][3] (54 let) Rim |
Pokopan | Bazilika sv. Petra |
Narodnost | Italijan |
Vera | katoličan |
Starši | Niccolò Barbo Polissena Condulmer |
Prejšnji položaj |
|
Alma mater | Papeška univerza, Rim |
Insignije | |
Drugi papeži z imenom Pavel Catholic-hierarchy.org |
Papež je bil med letoma 1464 in 1471.
Pietro Barbo se je rodil 23. februarja 1417 v Benetkah. Oče je bil bogat trgovec plemiškega rodu Niccolò in ga je Martin V. imenoval za poveljnika romanjske marke. Mati Polissena Condulmer je bila nečakinja Gregorja XII. in sestra Evgena IV. . Ko je postal papež, je svetoval svojemu nečaku Petru, ki so ga določili za trgovstvo, naj se posveti študiju slovstva; vzgajal ga je na papeškem dvoru in usmeril v cerkveno službo. Platina pripoveduje [4], da ga je za to prosil njegov starejši brat – prvorojenec Pavel, češ da za trgovske posle ni bil pripraven.
Predavali so mu nekateri od najodličnejših humanistov. Papež je podelil razne nadarbine nečakoma Petru in Pavlu, ki sta kmalu zgubila očeta. Pavel je postal 1439 vitez, 1441 grof v Albiju, Peter pa 1436 apostolski protonotar in arhidiakon.
Dne 1. julija 1440, ko je bil star komaj 23 let, je Peter postal kardinal-diakon pri Santa Maria Nova ter škof v Cerviji, a 16. junija 1451 škof v Vicenzi, ko je istočasno dobil kardinalski naslov pri Sv. Marku.
Blizu cerkve San Marco v Rimu je začel graditi kardinalsko palačo »Palazzo Venezia« in dal kovati spominsko svetinjo. To je poznosrednjeveška dvonadstropna stavba z oglatim stolpom. Ko je 1465 postal papež, je to stavbo spremenil v papeško bivališče. Kalist III. je z bulo z dne 5. maja 1458 na Barbovo prošnjo podelil odpustke v korist dobrotnikom pri graditvi te rimske Bazilike sv. Marka. Februarja 1459 ga je Pij II. imenoval za škofa Padove, a službe ni mogel sprejeti zaradi hudega odpora Beneške republike. [5]
Imel je velik vpliv pod Nikolajem V. in Kalistom III., medtem ko ga je Pij II. zapostavljal; saj je tako počel z vsemi, ki niso bili naklonjeni humanistom; Barbo jim vsekakor ni bil naklonjen; motile so ga njihove ideje, kakor tudi skoraj poganski način življenja. Ko je postal papež, je tozadevni rimski ustanovi preprosto razpustil. Zategadelj se jim je hudo zameril in so se mu maščevali z ostrim peresom, tako da šele novejša zgodovina odkriva, kaj vse so si zoper njega izmislili slabega zamolčali pa njegove dobre strani. Tako lahko zdaj ocenimo, da je v preganjanju humanistov morda šel predaleč - vendar pa si lahko o njem ustvarimo pozitivnejšo podobo; ni bil namreč nasprotnik znanosti kot take, saj je vsestransko podpiral razvoj univerz. [6]
.
30. avgust]]a 1464 je bil na konklavah izvoljen za papeža Pavla II.; ustoličen je bil 16. septembra istega leta. Pred izvolitvijo je moral – obenem z vsemi drugimi kardinali – podpisati volilni sporazum, s katerim se je obvezal: da si bo prizadeval za obrambo pred Turki, da bo število kardinalov v kardinalskem zboru omejil na 24, da bo od sorodnikov imenoval za kardinala samo enega člana in da bo v roku treh let sklical ekumenski koncil .
Po svoji izvolitvi je torej povprašal pravnike in moraliste, koliko ga sedaj kot papeža vežejo dane obljube. Večina je bila mnenja, da papeška oblast izhaja neposredno od Boga in da je torej ne more omejevati nobena stvar, razen božjih zakonov in dobrobiti Cerkve; kapitulacije oziroma volitveni sporazumi torej ne morejo biti obvezni, ampak le posvetovalni; po svoji naravi so torej neveljavni. Papež jih je torej vse po vrsti obšel: kot prvo in najprej je kar tri sorodnike imenoval za kardinale, kar je seveda razdražilo njegove nasprotnike. [6]
Papež se je humanistom najbolj zameril s tem, da je razpustil Rimsko akademijo ter družbo abreviatorjev (beležnikov). Njuni člani so bili humanisti, ki so sestavljali razne določbe, zlasti glede odpustkov; krajšali so papeške spise in odgovarjali na prošnje glede odpustkov in nadarbin. Niso imeli rednih dohodkov, zato so svoje delo vedno dražje zaračunavali. Poleg tega so na rimski akademiji vedno bolj uvajali poganstvo, da so celo krščanska imena spreminjali v to smer: Petrus v Pierius, Joannes v Jovinianus. Vdajali so se praznoverju in papežu očitali, da on »nič ne da na praznoverje, razlago sanj, strelo, slutnjo«. Šli so tako daleč, da so uvajali pogansko bogoslužje, Platonova dela bolj cenili kot sveto pismo. Objestni od obilnih dohodkov so začeli hujskati zoper papeža; nekateri so zaradi domnevne zarote končali v ječi.
Med njimi je bil tudi Bartolomeo Sacchi di Piadena, ki je bolj znan pod imenom Platina. On se je zaradi neugodnosti, ki jih je doživel s Pavlom II., v svoji »Zgodovini papežev« znesel nad nekaterimi papeži, zlasti pa nad samim Pavlom II., kar so nekritično uporabili kot proticerkveno orožje nasprotniki krščanstva. On je očital papežu krivo priseganje, nevoščljivost, neusmiljenost, barbarstvo in nepotizem.
Res pa je, da za sklic koncila Pavel II. ni naredil praktično ničesar; njegovi pozivi na vojno proti Turkom niso naleteli na nikakršen odmev – podobno kot pri njegovem predhodniku Piju II.. V času njegovega ponitifikata so Turki tako zavzeli Albanijo in mesto Negroponte, zadnjo trdnjavo Benečanov na vzhodu. [7] [8]
Leta 1468 je potrdil izvzetost ljubljanske škofije izpod oglejskega patriarhata in njeno neposredno podrejenost rimskemu apostolskemu sedežu. S tem, ko je potrdil izvzetost ljubljanske škofije izpod oglejskega patriarhata in jo neposredno podredil papežu, je postal za slovenski prostor izredno pomemben.
1468 je župnijo Sv. Križa (Podbočje) potrdil cistercijanskemu samostanu v Kostanjevici. [9]
Spodnje družinsko drevo prikazuje moške potomce rodbine Barbo (približno od leta 1400 dalje):[11]
Nikolaj Barbo; beneški admiral | Polissena Condulmer | Blancus Barbo | |||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
Pietro Barbo, 1417-1471 (papež Pavel II.) | Kastelan Barbo | ||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
Johann Bernardin Barbo | Marta Moysse | ||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
Kastelan, u. 1549; gospod v Kožljeku | Johann, u. 1549; škof v Pićanu | ||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
Jurij | Franc, u.1583 | Bernardin | |||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
Rudolf, u. pred 1619 | Johann, u. pred 1596 | Kastelan, u. 1573 | Krištof, u. 1607 | Sebald, u. 1589 | |||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
Andrej Danijel, u. 1639 | Franc Jurij, u. 1621, Konec gotniške linije | Bernardin | Sigmund | ||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
Johann Jurij Maksimilijan, u. 1649; imetnik Moravč | Bernardin, u. 1677; imetnik Čušperka | Maksimilijan Valerij, u. 1699; rakovniška linija | Valerij | Ludvik Ambrož | Jurij | ||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
Franc Johann Herbert, u. 1684 | Ernest Gottlieb, u. 1694; imetnik Slatne | Ferdinand Vajkard, u. 1710; imetnik Tržiča | Andrej Danijel, 1673-1752 | Jošt Bernardin, 1665-1735 | Franc Karel, u. 1701 | ||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
Ernest Sigmund | Wolfgang Ferdinand Vajkard | Jošt Vajkard Anton, 1702-1775 | Jožef Viljem, 1709-po 1785 | Wolfgang Eberhard, 1656-1730 | |||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
Leopold Eberhard, u. 1753; Konec slatenske linije | Marija Dizma Maksimilijan, 1737-1812 | Hubert, 1742-1800 | Evgen, 1748-1813 | Karel Hanibal, 1686-1751; Konec paške linije | |||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
Vajkard Jošt Johann, 1767-1811 | |||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
Dizma Venčeslav Oto Karel, 1801-1848 | |||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
Jožef Emanuel, 1825-1879 | |||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
Marija Jožef Anton, 1863 - 1930 | Nadaljevanje rakovniške veje do danes | ||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
Umrl je nenadoma 26. julija 1471 u Rimu. Kot vzrok smrti navajajo, da je jedel lubenico, po čemer mu je postalo slabo in je umrl zaradi prebavnih motenj. Drugi navajajo kot vzrok smrti napad nasprotnikov.
Pokopan je v Baziliki sv. Petra v Vatikanu.
Rimski pesnik in govornik Bartolomeo Sacchi, bolj znan kot Platina, je bil član zbora abrevijatorjev in Rimske akademije; ostro je oporekal njuni razpustitvi in je pisal celo grozilno pismo papežu. Pavel II. ga je dal zapreti, potem spustiti. 1467 je bil obtožen Platina skupaj z nekaterimi drugimi humanisti zarote zoper papeža: zopet je bil zaprt, tudi mučen; obtožen je bil poganskih idej in širjenja herezije. Po smrti Pavla II. je papež Sikst IV. spoznal Platina za nedolžnega ter ga oprostil vseh prejšnjih obtožb. Poveril mu je celo različne odgovorne službe; postal je prvi ravnatelj Vatikanske knjižnice. [12] [13][14]
Seamless Wikipedia browsing. On steroids.
Every time you click a link to Wikipedia, Wiktionary or Wikiquote in your browser's search results, it will show the modern Wikiwand interface.
Wikiwand extension is a five stars, simple, with minimum permission required to keep your browsing private, safe and transparent.