Pjotr Aleksandrovič Rumjancev-Zadunajski
From Wikipedia, the free encyclopedia
Pjotr Aleksandrovič Rumjancev-Zadunajski (rusko Пётр Александрович Румянцев-Задунайский), ruski general, * 15. januar [4. januar] 1725, † 19. december [8. december] 1796.
Grof Pjotr Rumjancev Zadunajski | |
---|---|
Пётр Румянцев | |
Generalni guverner Malorusije Sedež v maloruskem kolegiju | |
Na položaju 1764–1786 | |
Monarh | Katarina Velika |
Predhodnik | položaj oživljen (zamenjal hetmana Zaporoške Seči Kirila Razumovskega) |
Naslednik | položaj ukinjen (on sam kot generalni guverner Kijeva, Černigova in Novgorod-Severskega) |
Generalni guverner Kurska | |
Na položaju 1779–1781 | |
Monarh | Katarina Velika |
Predhodnik | položaj ustanovljen |
Naslednik | Aleksander Prozorovski |
Generali guvernor Kijeva, Černigova in Novgorod-Severskega | |
Na položaju 1782–1796 | |
Monarh | Katarina Velika (1782–1796), Pavel I. Ruski (1796) |
Namestnik | Mihail Krečetnikov (1791–1793), Josif Igelström (1793–1794) |
Predhodnik | položaj ustanovljen |
Naslednik | položaj ukinjen |
Osebni podatki | |
Rojstvo | Pjotr Aleksandrovič Rumjancev 4. (15.) januar 1725 Stroiești (Transnistria)[d], Ruski imperij |
Smrt | 8. (19.) december 1796 (71 let) Tashan[d], Ruski imperij |
Poklic | vojaško osebje |
Nagrade | Glej Odlikovanja |
Vojaška služba | |
Pripadnost | Ruski imperij |
Rod/služba | Ruska carska armada |
Čin | feldmaršal |
Oboroženi konflikti | Seznam:
|
Poleg Aleksandra Suvorova in Grigorija Potemkina je bil eden od najpomembnejših ruskih generalov 18. stoletja in velja za enega od največjih ruskih vojskovodij[1][2] ter enega od največjih vojaških poveljnikov v vojaški zgodovini nasploh.[3][4] Rumjancev je prvi v zgodovini uporabil mobilne poljske divizije v nasprotju z linearnimi bojnimi vrstmi in dal pobudo za oblikovanje lahkih (lovskih) bataljonov v ruski vojski, ki so delovali razpršeno.[5]
V imenu cesarice Katarine Velike je od ukinitve Kozaškega hetmanata leta 1764 do Katarinine smrti 32 let kasneje vladal v Malorusiji.[6] V spomin na njegove zmage sta bila postavljena Kagulov obelisk v Carskem selu (1772) in Rumjancev obelisk na Vasiljevskem otoku (1798–1801). Njemu so posvečene številne Deržavinove ode.