Rašid al-Din
From Wikipedia, the free encyclopedia
Rašid al-Din Ṭabib (perzijsko رشیدالدین طبیب), znan tudi kot Rašid al-Din Fadlulah Hamadani (perzijsko رشیدالدین فضلالله همدانی) je bil državnik, zgodovinar in zdravnik iz Perzije, kjer je takrat vladal Ilkanat,[1] * 1247, Hamadan, Ilkanat, † 18. julij 1318, Tabriz, Ilkanat.
Rašid al-Din | |
---|---|
Veliki vezir Ilkanata | |
Vladanje | 1298 — 1317 |
Rojstvo | okoli 1247 (kot Fazlullah ibn Abu-il-Hajr Ali Hamadani) Hamadan |
Smrt | 18. julij 1318 (star okoli 70 let) Tabriz |
Potomci | Gijas ad-Din Rašidi |
Oče | Imad ad-Daula Abu-il-Hajr |
Religija | judovstvo, islam |
Rojen je bil v perzijski judovski družini v Hamadanu. Pri tridesetih letih se je spreobrnil v islam in postal vpliven vezir ilkana Gazana. Gazan mu je naročil pisanje knjige Džami at-Tavarik (Zbornik letopisov), ki velja za najpomembnejši posamezni vir za zgodovino Ilkhanata in Mongolskega cesarstva.[2] Na položaju vezirja je ostal do leta 1316. Obtožen je bil, da je zastrupil ilkanatskega kana Oldžejtuja in bil eta 1318 usmrčen.[2]
Zgodovinar Morris Rossabi ima Rašida al-Dina za "verjetno najbolj ugledno osebnost v Perziji med mongolsko vladavino".[3] Bil je plodovit avtor in ustanovitelj akademske fundacije Rab'-e Rašidi v Tabrizu.