Koncentracijsko taborišče Rab
From Wikipedia, the free encyclopedia
Koncentracijsko taborišče Rab je bilo fašistično koncentracijsko taborišče 2. svetovne vojne. Ustanovila ga je italijanska fašistična oblast na jadranskem otoku Rab julija 1942 v bližini otoškega kraja Kampor, razpuščeno pa je bilo 5. septembra 1943, ob kapitulaciji Italije.
Koncentracijsko taborišče je bilo zgrajeno v nižinskem predelu otoka, zaradi česar je večkrat prišlo do poplav. Območje z improviziranimi šotori je zapiralo do 10.000 internirancev, večinoma Slovencev, Judov in Hrvatov.
Od lakote in težkih življenjskih razmer zlasti pozimi in poleti je v njem umrlo okoli 1200 ljudi, od tega več kot 100 otrok pod 10 let. Posamezniki navajajo tudi višje število žrtev. Nadaljnjih 800 jih je umrlo po kasnejši premestitvi v druga taborišča Italije, npr. Gonars in Padovo. Množica preživelih internirancev je že pred kapitulacijo Italije in razpustitvijo taborišča v ilegali septembra 1943 ustanovila rabsko brigado s petimi bataljoni, ki je sicer razorožila italijansko posadko, vojni zločinci pa so jo odnesli brez kazni. Še več, bivši taboriščniki so jim celo pomagali pri organizaciji vrnitve domov v Italijo. Za svoja dejanja pozneje nihče med vodji taborišča ni odgovarjal. Se pa je rabska brigada postavila po robu novim (nemškim) okupatorjem.
Leta 1953 je bil na območju taborišča zgrajen spominski park, ki ga je načrtoval Edvard Ravnikar skupaj s sodelavci. Mozaik v odprtem paviljonu je dodal Marij Pregelj. Spominsko območje so urejali zaporniki z Golega otoka.
Enako kot ostala poglavja italijanske fašistične zgodovine tudi koncentracijsko taborišče Rab zaradi zavezniške vloge Italije v zadnjih letih 2. svetovne vojne in povojnega zanikanja ostaja malo znano izven meja nekdanje Jugoslavije. Leta 2003 je italijanski desni premier Silvio Berlusconi dvignil prah z izjavo, da italijanski fašisti nasprotnikov režima in drugih niso pošiljali v koncentracijska taborišča, pač pa le na obvezne počitnice[1].