Razbitina ladje RMS Titanic
Ladijska razbitina v severnem Atlantskem oceanu / From Wikipedia, the free encyclopedia
Razbitina ladje RMS Titanic leži na globini 3.784 metrov, 400 milj (600 km) južno od Nove Fundlandije, v severnem Atlantskem oceanu. Razbitina je prelomljena na premec in krmo, ki sta 600 m narazen. Premec je še vedno najbolj ohranjen in prepoznaven po številnih ohranjenih notranjostih, kljub poškodbam, ki jih je utrpel ob udarcu v morsko dno. Krma je v nasprotju s premecem popolnoma uničena. Na morskem dnu, kjer leži razbitina je več, kot sto tisoč predmetov, ki so med potapljanjem padlo iz ladje. Trupla potnikov in posadke so bila prav tako na morskem dnu, vendar so jih zaužili organizmi ter druga morska bitja.
Titanic je potonil leta 1912 na svoji krstni plovbi, potem, ko je trčil v ledeno goro. Leta po potopu so številne odprave s sonarji poskušale preiskati dno severnega Atlantika, da bi našle razbitino vendar niso bile uspešne. 1. septembra 1985 je bila razbitina končno odkrita, odkrila jo je francosko ameriška odprava, ki sta jo vodila raziskovalca Robert Ballard in Jean-Louis Michel. Razbitina je pritegnila številna zanimanja in priljubljenost zato jo je obiskalo že veliko odprav. S številnimi podmornicami so iz razbitine na površje povlekli nekaj ladijskih predmetov, ki so danes na ogledu v različnih muzejih.
Številna podjetja so predlagala za dvig razbitine Titanica na površje, vendar je razbitina preveč krhka, da bi jo bilo mogoče dvigniti na površje. Sedaj razbitino ščiti konvencija UNESCO.