Sindrom razdražljivega črevesa
From Wikipedia, the free encyclopedia
Sindrom razdražljivega črevesa ali sindrom iritabilnega kolona (angl. irritable bowel syndrome, IBS[2]) je kronična nevnetna bolezen, ki jo označuje bolečina v trebuhu, okvarjena funkcija črevesa z drisko in izločanjem sluzi ali zaprtjem brez ugotovljivih patoloških sprememb debelega črevesa.[1] Simptomi se pojavljajo dlje časa, običajno več let.[3] Glede na pogostnost bodisi driske bodisi zaprtja ali pa obeh bolezenskih znakov razvrščajo bolezen v štiri podtipe (IBS-D, IBS-C, IBS-M, IBS-U).[2] Sindrom razdražljivega črevesa vpliva neugodno na bolnikovo kakovost življenja in je lahko vzrok izostankom od pouka oziroma bolniškega dopusta.[4] Pogosto ga spremljajo druge motnje, kot so anksioznost, velika depresivna motnja in sindrom kronične utrujenosti.[2][5]
Sindrom razdražljivega črevesa | |
---|---|
Sopomenke | sindrom iritabilnega kolona, colica mucosa, colitis mucosa, colon irritabile, mukozni kolitis[1] |
Specialnost | gastroenterologija |
Simptomi | trebušno nelagodje, napihovanje, zaprtje, driska |
Klasifikacija in zunanji viri | |
MKB-10 | K58 |
MKB-9 | 564.1 |
DiseasesDB | 30638 |
MedlinePlus | 000246 |
eMedicine | med/1190 |
MeSH | D043183 |
Vzroki niso pojasnjeni;[3] šlo naj bi za psihosomatsko motnjo.[1] Različne teorije govorijo o motnjah živčne osi med možgani in črevesjem, genetskih dejavnikih, preobčutljivosti za določena živila, motnjah gibljivosti črevesja in bakterijskem preraščanju tankega črevesa.[3] Zagon bolezni lahko povzroči črevesna okužba[6] ali stresen življenjski dogodek.[7] Gre za funkcionalno motnjo, pri kateri ni ugotovljena nobena organska okvara,[2] zato diagnoza temelji na znakih in simptomih, pri čemer pa niso prisotni ogrožajoči dejavniki (pojav bolezni po 50. letu starosti, izguba telesne teže, kri v blatu, pojavljanje vnetnih črevesnih bolezni v družini[8])[8]. Bolezni, ki se lahko kažejo s podobnimi znaki, so celiakija, mikroskopski kolitis, vnetna črevesna bolezen, motnja abosrpcije žolčnih kislin in rak debelega črevesa.[8]
Specifično zdravilo, ki bi bolniku omogočalo ozdravitev, ne obstaja.[9] Uporabljajo se ukrepi (spremembe v prehrani, uživanje probiotikov, psihološko svetovanje) in zdravila za lajšanje simptomov.[9] Med prehranske ukrepe spadajo zvečan vnos topnih vlaknin in izogibanje glutenu ter sladkorjem.[8][10] Za lajšanje driske se uporabljajo antidiaroiki, kot je na primer loperamid, pri zaprtju pa različna odvajala.[8] Antidepresivi lahko pomagajo izboljšati simptome in zmanjšati občutenje bolečine.[8] Za dobro oskrbo bolnika sta pomembna tudi osveščanje bolnikov o njihovi bolezni in dober odnos med bolnikom in zdravnikom.[8][11]