Soška fronta
From Wikipedia, the free encyclopedia
Soška fronta (italijansko Fronte Isonzo, nemško Isonzoschlachten) je bila del italijanskega bojišča 1. svetovne vojne.
Soška fronta | |||||||
---|---|---|---|---|---|---|---|
Del 1. svetovne vojne | |||||||
Bitka za Doberdob, R.A. Höger | |||||||
| |||||||
Udeleženci | |||||||
Kraljevina Italija |
Avstro-Ogrska Nemško cesarstvo | ||||||
Poveljniki in vodje | |||||||
Armando Diaz Luigi Cadorna |
Conrad von Hötzendorf Svetozar Borojević Otto von Below |
Potekala je od 2.208 metrov visokega Rombona na severu do izliva reke Soče v Tržaški zaliv na jugu, v skupni dolžini preko 90 kilometrov. Bilo je eno najbolj razgibanih bojišč 1. svetovne vojne, saj so boji potekali vse od visokogorja, sredogorja do furlanske ravnine na jugu fronte.
Prvi boji so se začeli 23. maja 1915, ko so italijanske enote prestopile mejo ter začele napredovati v notranjost takratne Avstro-Ogrske. Zaradi počasnega napredovanja in neodločnosti italijanske vojske je Avstro-ogrski vojski še pravočasno uspelo organizirati obrambo ob reki Soči, zaradi česar je italijansko napredovanje zastalo. V naslednjih dveh letih se je na soški fronti zvrstilo enajst italijanskih ofenziv s pičlimi uspehi ter velikimi izgubami na obeh straneh. Ker se je Avstro-ogrska vojska bala naslednje italijanske ofenzive, ki bi lahko dokončno prebila fronto, je skupaj z zavezniki (Nemci) začela načrtovati preboj v dolini Soče. 24. oktobra 1917 so avstro-ogrske in nemške enote sprožile 12. soško bitko, znano tudi kot "čudež pri Kobaridu", v kateri jim je uspelo prebiti italijansko fronto med Bovcem in Tolminom. V naslednjih nekaj dneh po ofenzivi je razpadla celotna italijanska fronta med Švico in Tržaškim zalivom, zaradi česar se je morala italijanska vojska umakniti na reko Piavo, kjer se je vzpostavila nova fronta; s tem je bilo bojev v Posočju konec.