Starogrška književnost
From Wikipedia, the free encyclopedia
Starogrška književnost obsega književno ustvarjalnost v grškem jeziku, ki se začne s Homerjevimi epi okoli 8. stoletja pr. n. št. in se konča okoli leta 529 n. št., ko je bizantinski cesar Justinijan zaprl Platonovo Akademijo v Atenah, zadnjo filozofsko šolo v antiki. Grška književnost je ne le usodno vplivala na nastanek rimske književnosti, ampak je izjemno vplivala tudi na celotno evropsko književnost s tematiko in skoraj vsemi književnimi zvrstmi. V 13 stoletjih v antiki – osem pred našim štetjem in pet iz nove dobe – so ustvarjali mnogi pesniki in prozni pisci, ki so bili po jeziku in kulturi Grki, ne pa vsi rojeni Grki: osvajanja Aleksandra Velikega so razširila grško civilizacijo zunaj meja stare Grčije, zato so glavna mesta Aleksandrovih naslednikov – Aleksandrija, Antiohija in druga – postala večja središča grške civilizacije od starih grških polisov. Glede na družbene, politične in književne odnose lahko celotno antično grško književnost razdelimo na štiri obdobja:
- arhaično obdobje (od prvih pisnih spomenikov do konca 6. stoletja pr. n. št.);
- atiško ali klasično obdobje (5. in 4. stoletje pr. n. št.);
- helenistično obdobje (od 3. do 1. stoletja pr. n. št.);
- rimsko obdobje (od leta 30 pr. n. št. do 529 n. št.).