Trajnostnost
From Wikipedia, the free encyclopedia
Trajnostnost je sposobnost vzdrževanja ravnotežja določenih sistemov ali stanj v nekem procesu. Danes se najpogosteje koristi v zvezi z biološkimi in človeškimi sistemi. V ekološkem smislu se trajnostnost lahko definira kot način, po katerem biološki sistemi ostajajo raznoliki in produktivni skozi čas. Ljudje imajo potencial za dolgoročno vzdrževanje blaginje, ki je odvisna od naravnega sveta in so odgovorni pri uporabi naravnih virov.
Ta članek potrebuje čiščenje. Pri urejanju upoštevaj pravila slogovnega priročnika. Razlog za to je: nedelujoči sklici, sklici, .... (16. julij 2012) |
Članek potrebuje lekturo. Razlog za to je: nepopoln prevod iz srbščine (hrvaščine?). (mesec ni naveden) |
V slovenščini izraz trajnostnost pomensko ustreza angleškemu izrazu sustainability. Ob njem se v tem pomenu večkrat uporablja tudi pomensko širši izraz trajnost. Izraz sustainability se poleg tega v slovenščino večkrat prevaja tudi z izrazom trajnostni razvoj.
Trajnostnost je postal širok spekter, ki ga je mogoče opaziti pri skoraj vseh oblikah življenja na Zemlji, od lokalne do globalne razine in skozi različne vremenske pojave. Dolgoživeča in zdrava močvirja ter gozdovi so primeri uspešnih bioloških sistemov. Nevidni kemijski ciklusi so prerazporedili vodo, kisik, dušik in ogljik znotraj živih in neživih sistemov v svetu ter vzdrževali življenje že milijone let. Ko se je človeška populacija na zemlji povečala, so se poslabšali naravni ekosistemi ter sprememba v bilanci naravnega ciklusa je imela negativen vpliv na ljudi in druge žive sisteme[1].
Danes obstaja več znanstvenih dokazov, kako človeštvo živi na ne trajnostni način.[1] Povratek človekove uporabe naravnih virov znotraj vzdržnih meja bo zahtevalo vse večje kolektivne napore. Načini bolj trajnostnega življenja je v mnogih oblikah reorganizacije življenjskih razmer (npr. ekovas in trajnostna mesta ekoobčina in ponovna presoja gospodarskih sektorjev permakultura, zelena gradnja, kmetijstvo ali delovne prakse (trajnostna arhitektura) uporaba znanosti zaradi razvoja nove tehnologije (zelene tehnologije, obnovljiva energija) do prilagoditve k individualnem življenjskem stilu, pri katerih se ohranjajo naravni viri.