Zgodovina Srbije
From Wikipedia, the free encyclopedia
Zgodovina Srbije zajema zgodovinski razvoj Srbije in njenih predhodnic, od starejše kamene dobe do današnjega stanja, pa tudi srbskega naroda in območij, ki so jim zgodovinsko vladali. Obseg srbskega bivanja in vladavine se je skozi stoletja zelo spreminjal, zato je zgodovina Srbije podobno elastična v tem, kar vključuje.
Slovani so naselili Balkan v 6. in 7. stoletju, iz katerega je nastala prva srbska kneževina Vlastimirovići. V 11. stoletju se je razvila v Veliko kneževino, leta 1217 pa sta bili ustanovljeni Kraljevina in narodna cerkev (Srbska pravoslavna cerkev) pod Nemanjići. Leta 1345 je bilo ustanovljeno Srbsko cesarstvo: obsegalo je velik del Balkana. Leta 1540 je Osmansko cesarstvo priključilo Srbijo.
Srbska kraljestva so izginila do sredine 16. stoletja, zaradi domačih spopadov in premagana z osmanskim osvajanjem. Uspeh srbske revolucije proti osmanski oblasti leta 1817 je zaznamoval rojstvo Kneževine Srbije, ki je leta 1867 dosegla de facto neodvisnost in jo končno priznale velike sile na Berlinskem kongresu leta 1878. Kot zmagovalka v balkanskih vojnah z Bolgarijo v letih 1912–1913 je Srbija ponovno pridobila Vardarsko Makedonijo, Kosovo in Raško (Stara Srbija). Konec leta 1918 je Vojvodina razglasila odcepitev od Avstro-Ogrske, da bi se združila s slovansko državo Slovencev, Hrvatov in Srbov; 1. decembra 1918 je k državi pristopila Kraljevina Srbija, država pa je dobila ime Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev.
Srbija je svoje sedanje meje dosegla ob koncu druge svetovne vojne, ko je postala federativna enota v okviru Federativne ljudske republike Jugoslavije (razglašena novembra 1945). Po razpadu Jugoslavije v obdobju jugoslovanskih vojn v 90. letih dvajsetega stoletja je Srbija 5. junija 2006 po razpadu kratkotrajne unije s Črno goro ponovno postala neodvisna država.