Zvezna skupščina Socialistične federativne republike Jugoslavije
From Wikipedia, the free encyclopedia
Zvezna skupščina ali po ustavi 1974 Skupščina SFRJ je bilo najvišje predstavniško in zakonodajno telo federacije, njegova sestava pa se je spreminjala z ustavnim razvojem. Z Ustavo SFRJ je Zvezna skupščina SFRJ 1963 nasledila Zvezno ljudsko skupščino (Savezna narodna skupština) FLRJ /FNRJ, ta pa Ljudsko skupščino Federativne ljudske republike Jugoslavije (Narodna skupština FNRJ), v kar se je po sprejemu prve Ustave FLRJ preimenovala dotedanja Ustavodajna skupščina DFJ (ki je bila že sama sestavljena po federativnem načelu in sicer iz zvezne skupščine in skupščine narodov).
Do leta 1953 je po ustavi FLRJ iz leta 1946 Ljudska skupščina FLRJ izmed sebe je volila Prezidij Ljudske skupščine, ki je po vzoru "stalinske" sovjetske ustave predstavljal kolektivnega šefa države; njegov predsednik je bil Ivan Ribar, podpredsednik iz Slovenije (eden izmed šestih) pa Josip Rus. Sestavljena je bila po vzoru Vrhovnega sovjeta ZSSR iz dveh domov: Zveznega sveta pod predsedstvom Vladimirja Simića in paritetno sestavljenega Sveta narodov, ki mu je 1946-53 predsedoval Josip Vidmar). Sekretarka zvezne ljudske skupščine FLRJ je bila 1948-52 Vida Tomšič.
Že po ustavnem zakonu iz leta 1953 je bila dotedanja dvodomnost spremenjena, tako da jo je poleg Zveznega zbora, ki je po novem vključeval (le občasno delujoč) paritetno sestavljen Zbor narodov (sestavljen iz dveh delov oz. skupin poslancev: tistih, ki so jih neposredno volili državljani - 1 na 60.000 prebivalcev in poslancev, ki so jih delegirale skupščine republik in avtonomnih območij; slednji so lahko v vlogi Sveta/zbora narodov, če se je odločalo o ustavnih vprašanjih, soodločali enkopravno s preostalim Zveznim zborom. Na novo pa je bil z Ustavnim zakonom ustanovljen drugi zbor zvezne skupščine, Zbor proizvajalcev, katerega predstavniki so bili voljeni s strani zaposlenih v gospodarstvu po panogah (1 poslanec na enako število zaposlenih); število poslancev posamezne gospodarske panoge v njem je bil proporcionalen glede na delež te panoge v družbenem proizvodu države.
Z ustavnim zakonom je bil uveden tudi Izvršni svet zvezne ljudske skupščine (Zvezni izvršni svet/Savezno izvršno vijeće) namesto Vlade FLRJ (eden od podpredsednikov zveznega izvršnega sveta je bil 1953-63 Edvard Kardelj - edini Slovenec v tem obdobju), obenem pa tudi funkcija Predsednika republike; do leta 1963 je obe izvršni državni funkciji zavzemal (dotedanji) predsednik vlade, generalni sekretar KPJ/ZKJ in predsednik Sociaistične zveze delovnega ljudstva Jugoslavije Josip Broz-Tito.
Predsedniki zvezne ljudske skupščine po ustavnem zakonu 1953 so bili po vrsti: Milovan Đilas (1953-54), Moša Pijade (1954-57) in Petar Stambolić (1957-63), slovenska podpredsednika zvezne skupščine sta bila v tem obdobju mdr. Lidija Šentjurc (1952-58) in za njo Franc Leskošek.
Ta članek potrebuje čiščenje. Pri urejanju upoštevaj pravila slogovnega priročnika. |