Bašar al Asad
sirski politik in vojak; nekdanji predsednik Sirije (2000–2024) From Wikipedia, the free encyclopedia
Remove ads
Bašar al Asad[a], sirski politik in zdravnik, * 11. september 1965, Damask, Sirija.
Je sin Hafeza al Asada, ki je bil 18. predsednik Sirije od leta 1971 do svoje smrti leta 2000. Od takrat do njegovega strmoglavljenja leta 2024 je Bašar opravljal funkcijo predsednika Sirije.[4][5] Kot predsednik je bil vrhovni poveljnik sirskih oboroženih sil in generalni sekretar centralnega poveljstva arabske socialistične batistične stranke
Asad se je rodil in odraščal v Damasku, leta 1988 pa je diplomiral na medicinski fakulteti univerze v Damasku in začel delati kot zdravnik v sirski vojski. Štiri leta pozneje se je udeležil podiplomskega študija na Western Eye Hospital v Londonu in se specializiral za oftalmologijo. Ko je leta 1994 v prometni nesreči umrl njegov starejši brat Basel al Asad, je bil Asad poklican nazaj v Sirijo, da bi prevzel Baselovo vlogo prestolonaslednika. Asad se je vpisal na vojaško akademijo in leta 1998 prevzel vodenje sirske okupacije Libanona. Asad je 17. julija 2000 postal predsednik in nasledil očeta, ki je umrl 10. junija 2000.[6] Z vrsto represivnih ukrepov v letih 2001–2002 se je končala damaščanska pomlad, obdobje kulturnega in političnega aktivizma, ki so ga zaznamovali pozivi k transparentnosti in demokraciji.
Čeprav je Asad podedoval strukture moči in kult osebnosti, ki ga je gojil njegov oče, mu je manjkala lojalnost ljudstva, ki jo je imel njegov oče, in se soočal z vse večjim nezadovoljstvom z njegovo vladavino. Zaradi tega so številni člani stare garde odstopili ali pa so bili odstavljeni, politični notranji krog pa so zamenjali zvesti privrženci iz alavitskih klanov. Asadovi zgodnji programi gospodarske liberalizacije so povečali neenakosti in centralizirali družbeno-politično moč zveste damaskovkse elite družine Asad, s čimer so odtujili sirsko podeželsko prebivalstvo, mestni delavski razred, poslovneže, industrialce in ljudi iz nekdaj tradicionalnih oporišč batistične stranke. Cedrska revolucija v Libanonu februarja 2005, ki jo je sprožil umor libanonskega premiera Rafika Haririja, je prisilila Asada, da je končal sirsko okupacijo Libanona.
Akademiki in analitiki so Asadovo predsedovanje označili kot izrazito personalistično diktaturo, ki Sirijo upravlja kot totalitarno policijsko državo,[b] zanjo pa so značilne številne kršitve človekovih pravic in huda represija. Čeprav se Asadova vlada opisuje kot sekularna, različni politologi in opazovalci ugotavljajo, da njegov režim izkorišča sektaške napetosti v državi. Prvo desetletje vladanja so zaznamovali intenzivna cenzura, hitre usmrtitve, prisilna izginotja, diskriminacija etničnih manjšin in obsežen nadzor tajne policije batistične stranke.
Leta 2011 so Združene države Amerike, Evropska unija in večina Arabske lige pozvale Asada k odstopu po zatrtju protestnikov arabske pomladi med dogodki sirske revolucije, ki so privedli do sirske državljanske vojne. V državljanski vojni je bilo ubitih približno 580.000 ljudi, od tega najmanj 306.000 civilistov; po podatkih Sirske mreže za človekove pravice so več kot 90 % teh civilnih žrtev povzročile Asadu naklonjene sile.[13] Asadova vlada je med sirsko državljansko vojno zagrešila številne vojne zločine,[c] Asadova vojska in Sirske arabske oborožene sile, pa so izvedle tudi več napadov s kemičnim orožjem.[19] 21. avgusta 2013 je potekal najbolj smrtonosen kemični napad s plinom sarin v Guti, v katerem je umrlo od 281 do 1.729 ljudi.
Decembra 2013 je visoka komisarka ZN za človekove pravice Navi Pillay izjavila, da so ugotovitve preiskave, ki so jo izvedli ZN, Asada vpletle v vojne zločine. V preiskavah skupnega preiskovalnega mehanizma OPCW-ZN in IIT OPCW-ZN je bilo ugotovljeno, da je Asadova vlada odgovorna za napad s sarinom v Han Šajkunu leta 2017 in kemični napad v Dumi leta 2018.[d] Junija 2014 je ameriška organizacija Syrian Accountability Project Asada uvrstila na seznam obtožnic vladnih uradnikov za vojne zločine in ga poslala Mednarodnemu kazenskemu sodišču. Leta 2023 sta Kanada in Nizozemska na Meddržavnem sodišču vložili skupno tožbo, v kateri sta Asadovo vlado obtožili kršitve Konvencije ZN proti mučenju.[e] Francija je 15. novembra 2023 izdala nalog za aretacijo Asada zaradi uporabe prepovedanega kemičnega orožja proti civilistom v Siriji.[20] Asad je kategorično zanikal navedbe teh obtožb in obtožil tuje države, zlasti Združene države Amerike, da poskušajo zrušiti njegov režim.[21][22]
Sirska opozicija, uporniki in druge protirežimske sile so konec novembra 2024 sprožile serijo ofenziv v katerih so v nekaj dneh zavezeli Alep in več drugih mest. Po hitrem napredovanju so do 8. decembra prevzeli nadzor nad Damaskom in večino države. Asad je pobegnil v Rusijo,[23] njegova vlada pa je razpadla, kar je oznanilo konec njegovega režima.[24][25][5]
Remove ads
Zgodnje življenje, družina in izobrazba
Več informacij: Družina al Asad
Bašar al Asad se je rodil 11. septembra 1965 v Damasku kot drugi sin in tretji otrok Anise Mahluf in Hafeza al Asada.[26] »Al Asad« v arabščini pomeni »lev«. Asadov dedek po očetovi strani, Ali Sulajman al Asad, je uspel spremeniti svoj status iz kmeta v manjšega ugledneža, zaradi česar je leta 1927 spremenil družinsko ime iz »Vaš« (kar pomeni »divjak«) v »Al Asad«.[27]
Asadov oče Hafez al Asad se je rodil v revni podeželski družini alavitskega porekla, se povzpel v batistični stranki in v okviru korektivnega gibanja prevzel nadzor nad sirsko podružnico stranke kar je privedlo do tega, da je postal sirski predsednik.[28] Hafez je povzdignil svoje privržence v batistični stranki, med katerimi so bili mnogi alavitskega porekla.[26][29] Po revoluciji so bili na visoke položaje postavljeni alavitski vplivneži, medtem ko so bili Suniti, Druzi in Ismailiti odstavljeni tako iz vojske kot iz batistične stranke.[30] Tridesetletna vojaška vladavina Hafeza al Asada je Sirijo spremenila v dinastično diktaturo. Novi politični sistem je vodila elita batistične stranke, v kateri so prevladovali družini Asad goreče zvesti alaviti, ki so nadzorovali vojsko, varnostne sile in tajno policijo.[31][32]
Asad je imel pet bratov in sester, od katerih so trije umrli. Sestra po imenu Bušra je umrla v otroštvu.[33] Najmlajši Asadov brat Majd ni bil nikoli javna osebnost, zato o njem ni veliko znanega, razen, da je bil intelektualno oviran[34] in da je umrl leta 2009 po »dolgi bolezni«.[35]
V nasprotju z bratoma Baselom in Maherjem ter drugo sestro, ki ji je prav tako ime Bušra, je bil Bašar tih, zadržan in se ni zanimal za politiko ali vojsko.[36][34][37] Asadovi otroci naj bi očeta videli le redko,[38] Bašar je izjavil, da je v času predsedovanja očeta le enkrat vstopil v njegovo pisarno.[39] Opisali so ga kot »redkobesnega«[40] in po besedah prijatelja z univerze je bil plah, izogibal se je očesnemu stiku in govoril z nizkim glasom.[41]
Osnovno in srednješolsko izobrazbo je Asad pridobil na arabsko-francoski šoli al Hurija v Damasku.[36] Leta 1982 je končal srednjo šolo in nato študiral medicino na univerzi v Damasku.[42]
Remove ads
Zdravniška kariera in vzpon na oblast
Leta 1988 je Asad končal medicinsko fakulteto in začel delati kot vojaški zdravnik v vojaški bolnišnici Tišrin na obrobju Damaska.[43][44] Štiri leta pozneje se je preselil v London, kjer se je začel podiplomsko usposabljati iz oftalmologije v Western Eye Hospital.[45] Med bivanjem v Londonu so ga opisovali kot »čudaškega računalničarja«.[46] Bašar je imel malo političnih ambicij,[47] njegov oče pa je za prihodnjega predsednika pripravljal Bašarjevega starejšega brata Basela.[48] Vendar je ta leta 1994 umrl v prometni nesreči, Bašar pa je bil kmalu zatem vpoklican v sirsko vojsko. Državna propaganda je kmalu začela Bašarja v javnosti predstavljati kot »upanje ljudstva«, da bi ga pripravila za naslednjega patriarha na čelu Sirije, ki bo nadaljeval vladavino dinastije Asad.[49][50]
Kmalu po Baselovi smrti se je Hafez al Asad odločil, da bo Bašar postal novi prestolonaslednik.[51] V naslednjih šestih letih in pol, vse do svoje smrti leta 2000, je Hafez pripravljal Bašarja na prevzem oblasti. General Bahjat Sulejman, častnik obrambnih čet, je bil zadolžen za nadzor priprav na nemoten prehod,[52][38] ki so potekale na treh ravneh. Prvič, Bašarju je bila zagotovljena podpora v vojaškem in varnostnem aparatu. Drugič, Bašarjeva podoba je bila vzpostavljena v javnosti. In nazadnje, Bašar je bil seznanjen z mehanizmi vodenja države.[53]
Da bi se uveljavil v vojski se je Bašar leta 1994 vpisal na vojaško akademijo v Homsu, kjer je januarja 1999 postal polkovnik elitne sirske republikanske garde.[43][54][55] Da bi si v vojski zagotovil moč, so bili stari poveljnike divizij potisnjeni v pokoj, na njihovo mesto pa so prišli novi, mladi, alavitski častniki, ki so mu bili lojalni.[56]
Leta 1998 je Bašar prevzel vodenje sirskega libanonskega dosjeja, ki ga je od sedemdesetih let prejšnjega stoletja vodil podpredsednik Abdul Halim Kadam, ki je bil do takrat potencialni kandidat za predsednika.[56] S tem ko je Bašar prevzel vodenje sirskih zadev v Libanonu, mu je uspelo Kadama potisniti na stran in v Libanonu vzpostaviti lastno oblastno bazo.[57] Istega leta je Bašar po manjšem posvetovanju z libanonskimi politiki za predsednika Libanona postavil Emila Lahouda, svojega zvestega zaveznika, in na stran odrinil nekdanjega libanonskega predsednika vlade Rafika Haririja, saj ni podprl njegovega imenovanja za predsednika vlade.[58] Da bi še bolj oslabil stari sirski red v Libanonu, je Bašar zamenjal dolgoletnega de facto sirskega visokega komisarja v Libanonu Ghazija Kanana z Rustumom Ghazalehom.[59]
Vzporedno z vojaško kariero se je Bašar ukvarjal z javnimi zadevami. Dobil je široka pooblastila in postal vodja urada za sprejemanje pritožb in pozivov državljanov ter vodil kampanjo proti korupciji. Zaradi te kampanje je bilo veliko Bašarjevih potencialnih tekmecev za predsednika postavljenih pred sodišče zaradi korupcije.[43] Bašar je postal tudi predsednik sirskega računalniškega društva in pomagal uvesti internet v Siriji, kar je pripomoglo k njegovi podobi modernizatorja in reformatorja. Bašarju al Asadu so bili naklonjeni pripadniki batistične stranke, vojska in alavitska sekta, kar mu je omogočilo, da je postal očetov naslednik.[60]
Remove ads
Predsedstvo
Pred državljansko vojno: 2000–2011
Po smrti Hafeza al Asada 10. junija 2000 je bila sirska ustava spremenjena. Minimalna starostna meja za predsedniško funkcijo je bila znižana s 40 na 34 let, kolikor je bil takrat star Bašar.[61] Asad je kandidiral kot edini kandidat in bil nato 10. julija 2000 potrjen za predsednika s 97,29-odstotno podporo za njegovo vodenje.[62][63][64] V skladu s svojo vlogo predsednika Sirije je bil imenovan za vrhovnega poveljnika sirskih oboroženih sil in regionalnega sekretarja batistične stranke.[65] Od takrat so redno vsakih sedem let potekale državne volitve, na katerih je Asad zmagal z veliko večino glasov. Volitve so bile s strani neodvisnih opazovalcev večkrat soglasno označene za navidezen proces, opozicija pa jih bojkotira.[f][g] Zadnji dve volitvi leta 2014 in 2021 sta bili izvedeni samo na območjih, ki jih je med državljansko vojno v državi nadzorovala sirska vlada, Združeni narodi pa so ju obsodili.[75][76][77]
Damaščanska pomlad
Takoj po njegovem nastopu mandata je reformno gibanje, znano kot Damaščanska pomlad, ki so ga vodili pisatelji, intelektualci, disidenti, kulturni aktivisti itd., naredilo previden napredek, ki je pripeljal do zaprtja zapora Mezeh in razglasitve obsežne amnestije, s katero so izpustili več sto političnih zapornikov, povezanih z Muslimansko bratovščino.[78] Vendar so se v letu dni ponovno začele varnostne represije, ki so pomlad spremenile v Damaščansko zimo.[79][80] Na stotine intelektualcev je bilo aretiranih, proti njim pa uperjenih več ukrepov, bili so izgnani ali poslani v zapor, izredne razmere pa so se nadaljevale. Olajšave so bile umaknjene, da bi se okrepil avtoritarni nadzor, cenzura se je povečala, gibanje Damaščanska pomlad pa je bilo pod pretvezo »nacionalne enotnosti in stabilnosti« prepovedano. Režimska politika »socialnega tržnega gospodarstva« je postala simbol korupcije, saj so Asadovi zvesti pripadniki postali njeni edini upravičenci.[65][81][82][83] Številni razpravni forumi so bili zaprti, mnogi intelektualci pa so bili ugrabljeni, mučeni in ubiti s strani Muhabarata. Številni analitiki menijo, da so bile začetne obljube o odpiranju del vladne strategije za iskanje Sircev, ki niso podpirali novega vodstva.[80]
Med državnim obiskom britanskega premiera Tonyja Blaira v Siriji oktobra 2001 je Bašar na skupni tiskovni konferenci javno obsodil ameriško invazijo na Afganistan in dejal, da »ne moremo sprejeti tega, kar vsak dan vidimo na naših televizijskih zaslonih - ubijanje nedolžnih civilistov. Vsak dan jih umre na stotine.« Asad je na konferenci prav tako pohvalil palestinske militantne skupine in jih označil za »borce za svobodo« ter kritiziral Izrael in zahodni svet. Britanski uradniki so pozneje opisali Asadova politična stališča kot bolj spravljiva v zasebnem življenju in trdili, da je kritiziral napade 11. septembra in sprejel legitimnost države Izrael.[84]
Po napadih 11. septembra in v zgodnjih fazah vojne proti terorizmu pod vodstvom ZDA je »Sirija postala ena najučinkovitejših obveščevalnih zaveznic Cie v boju proti Al Kaidi«[85] pri čemer sta »kakovost in količina informacij iz Sirije [presegli] pričakovanja Agencije.«[85] Sirija je tesno sodelovala s programom Cie za pridržanje in zasliševanje ljudi, ki so veljali za »nezakonite sovražne borce«; sirski zapori so bili glavni kraj izrednih izročitev domnevnih članov Al Kaide, kjer so jih sirski zasliševalci mučili v imenu Cie.[86][87][88] Po poročilu Open Society Foundations iz leta 2013 je bila Sirija ena od »najpogostejših destinacij izročenih osumljencev« v okviru programa Cie.[89]
Umor Rafika Haririja in Cedrska revolucija
»To bo Lahoud.. nasprotovati mu je enako kot nasprotovati Asadu.. Razbil bom Libanon nad vašo glavo in nad glavo Walid Jumblatta. Zato se raje vrnite v Bejrut in zadevo uredite na tej podlagi.«
— Asadove grožnje Rafiku Haririju avgusta 2004 zaradi vprašanja podaljšanja mandata sirskega zaveznika Emila Lahouda[90]
14. februarja 2005 je bil v Bejrutu v eksploziji tovornjaka z bombo umorjen Rafik Hariri, nekdanji predsednik libanonske vlade, v kateri je bilo ubitih 22 ljudi. Časopis Christian Science Monitor je poročal, da je bila »za Haririjev umor obtožena Sirija. V mesecih pred atentatom so se odnosi med Haririjem in sirskim predsednikom Bašarjem al Asadom v ozračju groženj in ustrahovanja precej poslabšali.«[91] Bašar je takoj po Haririjevi smrti za načelnika sirske vojaške obveščevalne službe imenoval svojega svaka Asefa Šavkata, ki je bil osumljen organizacije terorističnega napada.[92]
Poboji so povzročili ogromno razburjenje, ki je v Libanonu sprožilo intifado, na ulicah pa se je zbralo več sto tisoč protestnikov, ki so zahtevali popoln umik sirskih vojaških sil. Po vse večjem mednarodnem pritisku, ki je Sirijo pozval k izvajanju Resolucije VSZN 1559, je Bašar al Asad 5. marca izjavil, da bo ukazal umik sirskih vojakov. 14. marca 2005 je več kot milijon libanonskih protestnikov - muslimanov, kristjanov in druzov - demonstriralo v Bejrutu ob mesečni obletnici Haririjevega umora. Resolucija ZN 1595, sprejeta 7. aprila, je poslala mednarodno komisijo za preiskavo umora Haririja. 5. maja 2005 so Združeni narodi uradno potrdili popoln odhod vseh sirskih vojakov, s čimer se je končala 29-letna vojaška okupacija Libanona. Vstaje, ki so se zgodile v teh mesecih, so postale znane kot libanonska »intifada za neodvisnost« ali »cedrska revolucija«.[93]
Poročilo preiskovalne komisije ZN, objavljeno 20. oktobra 2005, je razkrilo, da so umor neposredno nadzorovali visoki člani sirske obveščevalne službe in Asadove družine.[94][95][96] BBC je decembra 2005 poročal, da je »Damask odločno zanikal vpletenost v avtomobilsko bombo, ki je februarja ubila Harirja«.[97]
27. maja 2007 je bil Asad na referendumu o njegovem predsedovanju potrjen za še en sedemletni mandat, saj je njegovo nadaljnje vodenje podprlo 97,6 % glasov.[98][99][100] Opozicijske stranke v državi niso bile dovoljene, Asad pa je bil edini kandidat na referendumu.[64] Sirske opozicijske stranke pod okriljem Damaščanske deklaracije so volitve označile za nelegitimne in kot del strategije režima za ohranitev »totalitarnega sistema«.[101][102] Volitve v Siriji so uradno označene kot dogodek »obnavljanja obljube zvestobe« Asadom, glasovanje pa je uveljavljeno kot obvezna dolžnost za vse državljane. Po razglasitvi rezultatov sledijo provladni shodi po vsej državi, ki hvalijo režim in na katerih državljani izjavljajo svojo »predanost« predsedniku in slavijo »vrline« dinastije Asad.[103][104][105]
Sirija je s pomočjo Severne Koreje v 2000-ih letih začela razvijati prikriti program jedrskega orožja, vendar je njen domnevni jedrski reaktor uničilo izraelsko letalstvo med operacijo Outside the Box septembra 2007.[106][107][108]
Med sirsko državljansko vojno
2011–2015
Protesti v Siriji so se začeli 26. januarja 2011 po protestih arabske pomladi, ki so zahtevali politične reforme in ponovno vzpostavitev državljanskih pravic ter odpravo izrednih razmer, ki so veljale od leta 1963.[109] Eden od poskusov za »dan besa« je bil določen za 4. in 5. februar, vendar se je končal brez uspeha.[110] Protesti 18. in 19. marca so bili največji v Siriji po več desetletjih, sirska oblast pa se je na proteste odzvala z nasiljem.[111] V svojem prvem javnem odzivu na proteste 30. marca 2011 je Asad za nemire okrivil »zarote« ter sirsko opozicijo in protestnike obtožil »fitne« s čimer je sledil strankarski liniji in batistično državo predstavil kot žrtev mednarodne zarote. Zasmehoval je tudi gibanje arabske pomladi, udeležence protestov pa je označil za »bacile« in peto kolono.[112][113][114]
ZDA so aprila 2011 uvedle omejene sankcije proti Asadovi vladi, 18. maja 2011 pa je sledil izvršni ukaz Baracka Obame, ki je bil posebej usmerjen proti Bašarju Asadu in šestim drugim visokim uradnikom.[115][116][117] 23. maja 2011 so se zunanji ministri EU na srečanju v Bruslju dogovorili, da na seznam, za katerega veljajo prepovedi potovanj in zamrznitev sredstev, dodajo Asada in devet drugih uradnikov.[118] 24. maja 2011 je Kanada uvedla sankcije proti sirskim voditeljem, vključno z Asadom.[119]
20. junija je Asad v odgovor na zahteve protestnikov in mednarodni pritisk obljubil nacionalni dialog, ki bo vključeval premik k reformam, nove parlamentarne volitve in večje svoboščine. Prav tako je pozval begunce, naj se iz Turčije vrnejo domov, jim zagotovil amnestijo in za vse nemire obtožil majhno število saboterjev.[120]
Julija 2011 je ameriška državna sekretarka Hillary Clinton dejala, da je Asad kot predsednik »izgubil legitimnost«.[116] 18. avgusta 2011 je Barack Obama izdal pisno izjavo, v kateri je Asada pozval, naj »odstopi«.[121][122][123] 18. avgusta je bil napaden karikaturist Ali Farzat, kritik Asadove vlade. Sorodniki humorista so medijem povedali, da so napadalci zagrozili, da bodo Farzatu polomili kosti kot opozorilo, naj preneha risati karikature vladnih uradnikov, zlasti Asada. Farzat je bil hospitaliziran z zlomoma obeh rok in poškodbo glave.[124][125]
Od oktobra 2011 je Rusija kot stalna članica Varnostnega sveta ZN večkrat vložila veto na osnutke resolucij v Varnostnem svetu ZN, ki jih je podprl Zahod in ki bi dopuščali možnost sankcij ZN ali celo vojaškega posredovanja proti Asadovi vladi.[126][127][128]
Do konca januarja 2012 je Reuters poročal, da so sirska vojska, varnostni agenti in milice (šabiha) ubili več kot 5000 civilistov in protestnikov (vključno z oboroženimi borci), medtem ko so »teroristične oborožene sile« ubile 1100 ljudi.[129]
Asad je 10. januarja 2012 imel govor, v katerem je trdil, da so vstajo zakuhale tuje države, in razglasil, da je »zmaga [že] blizu«. Dejal je tudi, da je Arabska liga s tem, ko je suspendirala Sirijo, razkrila, da ni več arabska. Vendar pa je Asad tudi dejal, da država ne bo »zaprla vrat« rešitvi, ki bi jo posredovala arabska stran, če bo spoštovana »nacionalna suverenost«. Povedal je tudi, da bi lahko marca izvedli referendum o novi ustavi.[130]
27. februarja 2012 je Sirija trdila, da je predlog za pripravo nove ustave na ustreznem referendumu dobil 90-odstotno podporo. Referendum je uvedel štirinajstletno kumulativno omejitev mandata za predsednika Sirije. Tuje države, vključno z ZDA in Turčijo, so referendum razglasile za brezpredmeten; EU je napovedala nove sankcije proti ključnim osebam režima.[131] Julija 2012 je ruski zunanji minister Sergej Lavrov obsodil zahodne sile zaradi izsiljevanja, ki po njegovih besedah pomeni izzivanje državljanske vojne v Siriji.[132] 15. julija 2012 je Mednarodni odbor Rdečega križa razglasil državljansko vojno v Siriji,[133] saj naj bi se število žrtev na vseh straneh približalo 20 000.[134]
Asad je 6. januarja 2013 v svojem prvem pomembnejšem govoru po juniju dejal, da je konflikt v njegovi državi posledica »sovražnikov« zunaj Sirije, ki bodo »šli v pekel«, in da bodo »dobili lekcijo«. Vendar je dejal, da je še vedno odprt za politično rešitev, češ da neuspešni poskusi rešitve »ne pomenijo, da nas politična rešitev ne zanima.«[135][136] Julija 2014 je Asad podaljšal svoj tretji predsedniški mandat po glasovanju, ki je potekalo na režimsko naklonjenih ozemljih, ki ga je opozicija bojkotirala, Združeni narodi pa obsodili.[76][77][75] Po mnenju Joshue Landisa: »On (Asad) bo rekel: ‚Jaz sem država, jaz sem Sirija, in če želi Zahod dostop do Sircev, mora priti prek mene‘«.[76]
Po padcu štirih vojaških oporišč septembra 2014,[137] ki so bila zadnja vladna oporišča v provinci Raka, je bil Asad deležen precejšnjih kritik s strani svoje alavitske podporne baze.[138] Med drugim je Duraid al Asad, bratranec Bašarja al Asada, izrekel pripombe, v katerih je zahteval odstop sirskega obrambnega ministra Fahda Džasema al Freidža, potem ko je Islamska država ubila več sto vladnih vojakov, zajetih po zmagi IS v letalskem oporišču Tabka.[139] Kmalu so sledili alavitski protesti v Homsu, ki so zahtevali odstop guvernerja,[140] in odstavitev Asadovega bratranca Hafesa Mahlufa z njegovega varnostnega položaja, zaradi česar je bil kasneje izgnan v Belorusijo.[141] Nesorazmerno veliko število v spopadih ubitih vojakov, ki prihajajo z alavitskih območij,[142] pa tudi slabše gospodarske razmere[143] je večalo nezadovoljstvo Alavitov do Asada in jim dajalo občutek, da jih je Asadov režim zapustil.[144] Osebe blizu Asada so začele izražati skrb glede možnosti njegovega preživetja, pri čemer je eden od njih konec leta 2014 dejal: »Trenutnega položaja ne vidim kot vzdržnega ... Mislim, da bo Damask enkrat padel.«[137]
Leta 2015 je v Latakiji v nejasnih okoliščinah umrlo več članov družine Asad.[145] 14. marca je bil s petimi streli v glavo umorjen vplivni Asadov bratranec in ustanovitelj šabihe Mohamed Tufik al Asad v sporu zaradi vpliva v Kardahi—rodnem domu družine Asad.[146] Aprila 2015 je Asad ukazal aretacijo svojega bratranca Muntherja al Asada v Alzirihu v Latakiji.[147] Še vedno ni jasno, ali je bila aretacija posledica dejanskih zločinov.[148]
Po vrsti vladnih porazov na severu in jugu Sirije so analitiki opazili naraščajočo nestabilnost vlade skupaj s stalno upadajočo podporo Asadovi vladi med njenimi glavnimi podporniki Alaviti[149] ter poročali o vse več begih Asadovih sorodnikov, Alavitov in poslovnežev, iz Damaska v Latakijo in druge države.[150][151] Načelnik obveščevalne službe Ali Mamluk je bil aprila dan v hišni pripor in bil obtožen zarote z Asadovim stricem v izgnanstvu Rifatom al Asadom, da bi zamenjal Bašarja na položaju predsednika.[152] Med drugimi odmevnimi smrtmi so bili poveljniki četrte oklepne divizije, vojaške letalske baze Beli, posebnih enot vojske in prve oklepne divizije, v napačnem zračnem napadu med ofenzivo v Palmiri pa sta bila ubita dva častnika, ki sta bila po nekaterih podatkih v sorodu z Asadom.[153]
Od ruskega posredovanja: 2015–danes
.jpg)
.jpg)
4. septembra 2015, ko so bile možnosti za Asadovo preživetje videti klavrne, je ruski predsednik Vladimir Putin izjavil, da Rusija Asadovi vladi zagotavlja dovolj »resno« pomoč: logistično in vojaško podporo.[154][155][156] Kmalu po začetku neposrednega vojaškega posredovanja Rusije 30. septembra 2015 na uradno zahtevo sirske vlade je Putin izjavil, da je bila vojaška operacija vnaprej temeljito pripravljena, cilj Rusije v Siriji pa je opredelil kot »stabilizacijo legitimne oblasti v Siriji in ustvarjanje pogojev za politični kompromis«.[157] Putinovo posredovanje je rešilo Asadov režim v trenutku, ko je bil ta na robu propada. Prav tako je Moskvi omogočilo doseganje ključnih geostrateških ciljev, kot so popoln nadzor nad sirskim zračnim prostorom, pomorske baze, ki so ji zagotovile stalen vojaški doseg v vzhodnem Sredozemlju, in lažji dostop za posredovanje v Libiji.[156]
Novembra 2015 je Asad ponovil, da se diplomatski proces za končanje državljanske vojne v državi ne more začeti, dokler jo zasedajo »teroristi«, čeprav po mnenju BBC News ni bilo jasno, ali je mislil le na ISIL ali tudi na upornike, ki jih podpira Zahod.[158] 22. novembra je Asad dejal, da je Rusija v dveh mesecih zračne kampanje v boju proti ISIL dosegla več kot ZDA in koalicija pod vodstvom ZDA v enem letu.[159] V intervjuju za češko televizijo 1. decembra je dejal, da ga voditelji, ki zahtevajo njegov odstop, ne zanimajo, saj jih nihče ne jemlje resno, ker so »plitki« in pod nadzorom ZDA.[160][161] Konec decembra 2015 so visoki ameriški uradniki zasebno priznali, da je Rusija dosegla svoj glavni cilj stabilizacije Sirije in da bi ob razmeroma nizkih stroških lahko operacijo na tej ravni vzdrževala še leta.[162]
Decembra 2015 je Putin izjavil, da Rusija podpira Asadove sile in je pripravljena podpreti protiasadovske upornike v skupnem boju proti IS.[163]
Financial Times je 22. januarja 2016, sklicujoč se na anonimne »visoke zahodne obveščevalce«, trdil, da je bil ruski general Igor Sergun, direktor GRU, Glavnega obveščevalnega direktorata Generalštaba oboroženih sil Ruske federacije, tik pred svojo nenadno smrtjo 3. januarja 2016 v Damask poslan s sporočilom Vladimirja Putina s prošnjo, naj predsednik Asad odstopi.[164] Putinov tiskovni predstavnik je poročilo Financial Timesa zanikal.[165]
Decembra 2016 so poročali, da so Asadove sile ponovno zavzele polovico Alepa, ki so ga nadzorovali uporniki, s čimer se je v mestu končal šestletni pat položaj.[166][167] 15. decembra, ko so poročali, da so vladne sile tik pred ponovnim zavzetjem celotnega Alepa—»prelomnico« v državljanski vojni, je Asad slavil »osvoboditev« mesta in izjavil: »Zgodovino piše vsak državljan Sirije.«[168]
Po izvolitvi Donalda Trumpa je bila prednostna naloga ZDA glede Asada drugačna od prednostne naloge Obamove administracije in marca 2017 je ameriška veleposlanica pri ZN Nikki Haley izjavila, da ZDA niso več osredotočene na to, da bi »odstavile Asada«,[169] vendar se je to stališče spremenilo po kemičnem napadu v Han Šajhunu leta 2017.[170] Po raketnih napadih na sirsko letalsko oporišče na ukaz predsednika Trumpa je Asadov tiskovni predstavnik ravnanje ZDA označil za »nepravično in arogantno agresijo« ter izjavil, da raketni napadi »ne spreminjajo globoke politike« sirske vlade.[171] Predsednik Asad je za agencijo Agence France-Presse povedal, da je sirska vojska leta 2013 predala vse kemično orožje in ga ne bi uporabila, če bi ga še imela, ter izjavil, da je bil kemični napad »stoodstotna izmišljotina«, s katero so želeli upravičiti ameriški zračni napad.[172] Junija 2017 je ruski predsednik Putin dejal, da »Asad ni uporabil [kemičnega orožja]« in da so kemični napad »izvedli ljudje, ki so ga želeli za to obtožiti«.[173] Inšpektorji ZN in mednarodne organizacije za prepoved kemičnega orožja (OPCW) so ugotovili, da je bil napad delo Asadovega režima.[174]
7. novembra 2017 je sirska vlada sporočila, da je podpisala Pariški podnebni sporazum.[175] Maja 2018 je priznala neodvisnost separatističnih republik Abhazije in Južne Osetije v Gruziji, ki ju je okupirala Rusija, kar je povzročilo nasprotovanje Evropske unije, Združenih držav, Kanade in drugih držav.[176][177][178] 30. avgusta 2020 je bila oblikovana prva vlada Huseina Arnuja, ki je vključevala nov ministrski svet.[179]
Na predsedniških volitvah leta 2021, ki so potekale 26. maja, si je Asad zagotovil četrti sedemletni mandat; z zmago 95,2 % upravičenih glasov. Volitve sta bojkotirali opozicija in SDF; medtem ko so bili begunci in notranje razseljeni državljani diskvalificirani za glasovanje; kar je omogočilo sodelovanje le 38 % Sircev. Neodvisni mednarodni opazovalci in predstavniki zahodnih držav so volitve označili za farso. Združeni narodi so volitve obsodili zaradi neposredne kršitve resolucije 2254 in izjavili, da »nimajo mandata«.[180][181][182][183][184]
10. avgusta 2021 je bila oblikovana druga vlada Huseina Arnuja.[185] Pod Asadovim vodstvom je Sirija leta 2022 postala močna podpornica ruske invazije na Ukrajino in je bila ena od petih držav, ki so nasprotovale resoluciji Generalne skupščine ZN, ki je obsodila invazijo in pozvala Rusijo, naj umakne svoje vojake. Tri dni pred invazijo je bil v Moskvo poslan zunanji minister Fajsal Mekdad, da bi potrdil sirsko priznanje separatističnih republik Doneck in Lugansk. Dan po invaziji je Bašar al Asad v telefonskem pogovoru z Vladimirjem Putinom pohvalil invazijo kot »popravek zgodovine in ponovno vzpostavitev ravnovesja v svetovnem redu po razpadu Sovjetske zveze«.[186][187][188] Sirija je junija 2022 kot prva država po Rusiji uradno priznala »neodvisnost in suverenost« obeh odcepljenih regij.[189][190][191]
Ob 12. obletnici začetka protestov sirske revolucije se je Bašar al Asad na uradnem obisku v Rusiji sestal z Vladimirjem Putinom. V televizijski oddaji s Putinom je Asad zagovarjal rusko »posebno vojaško operacijo« kot vojno proti »neonacistom in starim nacistom« v Ukrajini.[192][193] Priznal je rusko priključitev štirih ukrajinskih oblasti in ratificiral nove ruske meje, češ da so ta ozemlja »zgodovinsko ruska«. Asad je Rusijo tudi pozval, naj razširi svojo vojaško prisotnost v Siriji z vzpostavitvijo novih oporišč in napotitvijo več vojaških čevljev na teren, s čimer bi njena vojaška vloga postala stalna.[h]
Marca 2023 je obiskal Združene arabske emirate in se srečal s predsednikom ZAE Mohamedom bin Zajedom Al Nahjanom.[199] Maja 2023 se je udeležil vrha Arabske lige v Džidi v Savdski Arabiji, kjer ga je sprejel savdski prestolonaslednik Mohamed bin Salman.[200] Septembra 2023 se je Asad udeležil otvoritvene slovesnosti azijskih iger v Hangdžovu in se srečal s kitajskim predsednikom Ši Džinpingom.[201] Napovedala sta vzpostavitev strateškega partnerstva med Kitajsko in Sirijo.[202]
Remove ads
Glej tudi
Opombe
- arabsko بشار الأسد, latinizirano: Baššār al-ʾAsad, North Levantine Arabic: [baʃˈʃaːr elˈʔasad].
- Viri:
- Steve Almasy; Richard Roth. »UN: Syria responsible for sarin attack that killed scores«. CNN. Arhivirano iz spletišča dne 12. junija 2018. Pridobljeno 12. junija 2018.
- »OPCW Releases Third Report by Investigation and Identification Team«. 27. januar 2023. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 27. januarja 2023.
- »Third Report by the OPCW Investigation and Identification Team« (PDF). 27. januar 2023. str. 2–139. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 27. januarja 2023 – prek OPCW.
- »Joint Statement on OPCW Report Finding Syrian Regime Responsible for Chemical Weapons Attack in Douma, Syria on April 7, 2018«. U.S Department of State. 27. januar 2023. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 28. januarja 2023.
- »OPCW blames Syria gov't for 2018 chlorine gas attack in Douma«. Al Jazeera. 27. januar 2023.
- »Watchdog blames Syria for 2018 Douma chemical attack«. BBC News. 27. januar 2023. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 28. januarja 2023.
- Chulov, Martin (27. januar 2023). »Syrian regime found responsible for Douma chemical attack«. The Guardian. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 27. januarja 2023.
- Loveluck, Louisa (27. januar 2023). »Syrian army responsible for Douma chemical weapons attack, watchdog confirms«. Washington Post.
- van den Berg, Stephanie (12. junij 2023). »Netherlands, Canada take Syria to World Court over torture claims«. Reuters. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 13. junija 2023.
- »Canada and Netherlands take Syria to ICJ over alleged torture«. The National. 12. junij 2023. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 13. junija 2023.
- »Joint statement by Canada and the Kingdom of the Netherlands on instituting proceedings at the International Court of Justice to hold Syria to account for torture«. Government of Netherlands. 12. junij 2023. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 13. junija 2023.
- »Canada and the Kingdom of the Netherlands jointly institute proceedings against the Syrian Arab Republic and request the Court to indicate provisional measures« (PDF). International Court of Justice.org. 12. junij 2023. str. 1, 2. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 13. junija 2023.
- »Canada and the Kingdom of Netherlands vs. the Syrian Arab Republic« (PDF). International Court of Justice.org. 8. junij 2023. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 12. junija 2023.
Remove ads
Sklici
Nadaljnje branje
Zunanje povezave
Wikiwand - on
Seamless Wikipedia browsing. On steroids.
Remove ads