From Wikipedia, the free encyclopedia
Báltoslovanski jezíki so veja indoevropske družine jezikov, v katero spadajo baltski in slovanski jeziki. Baltski in slovanski jeziki imajo več jezikovnih lastnosti, ki se jih ne najde v nobeni drugi indoevropski veji, kar kaže na to, da sta imeli jezikovni skupini obdobje skupnega razvoja. Čeprav je bila povezava med baltskimi in slovanskimi jeziki v preteklosti stvar debate[1] (deloma zaradi političnih polemik), se strokovnjaki za indoevropsko jezikoslovje sedaj večinoma strinjajo, da so baltski in slovanski jeziki del enotne veje. Do nestrinjanja prihaja le pri določenih podrobnostih, ki zadevajo naravo obeh jezikovnih podvej.[2]
Baltoslovanski jeziki | |
---|---|
Etničnost | |
Geografska porazdelitev | |
Lingvistična klasifikacija | indoevropski
|
Zgodnja oblika | |
Prajezik | prabaltoslovanski |
Podrazdelitve | |
Glottolog | balt1263 |
![]() |
Prabaltoslovanski jezik je mogoče rekonstruirati s primerjalno metodo, pri čemer se izhaja iz indoevropskega prajezika (iz katerega izvirajo sodobni slovanski in baltski jeziki) s pomočjo dobro opredeljenih zvočnih zakonitosti. Velika verjetnost je, da se je eno izmed narečij ločilo od baltoslovanskega narečnega kontinuuma in se razvilo v predhodno obliko praslovanskega jezika, iz katerega izvirajo vsi slovanski jeziki.[3]
Razmerje med baltoslovanskimi jeziki je bilo predmet številnih razprav že od samega začetka zgodovinskega indoevropskega jezikoslovja. Nekateri jezikoslovci podobnosti med obema skupinama raje pojasnjujejo kot posledico jezikovnega stika in narečne bližine v praindoevropskem obdobju in ne kot jezikovno »genetsko« razmerje.
Baltski in slovanski jeziki imajo veliko skupnih fonoloških, leksikalnih, oblikoslovnih in naglasnih podobnosti, ki so navedene v nadaljevanju. Zgodnja indoevropeista Rasmus Rask in August Schleicher (1861) sta predlagala precej preprosto obrazložitev za povezanost jezikovnih skupin, in sicer, da iz indoevropskega prajezika izvira baltogermanskoslovanski jezik, iz katerega sta se razvila prabaltoslovanski (ki se je razdelil na prabaltski in praslovanski jezik) in pragermanski jezik.[4][5] Karl Brugmann je nadaljeval s Schleicherjevo teorijo in jo tudi izpopolnil tako, da je dodal osem novih dognanj kot dokaze za baltoslovansko vejo jezikov v Grundriss der vergleichenden Grammatik der indogermanischen Sprachen (»Oris primerjalne slovnice indogermanskih jezikov«).[6] Latvijski jezikoslovec Jānis Endzelīns je menil, da so vse podobnosti med baltskimi in slovanskimi jeziki posledica intenzivnega jezikovnega stika, torej da niso genetsko tesneje sorodne in da ni skupnega prabaltoslovanskega jezika. Francoski jezikoslovec Antoine Meillet (1905, 1908, 1922, 1925, 1934) je kot odgovor na Brugmannovo hipotezo postavil tezo, da so se vse podobnosti baltskih in slovanskih jezikov pojavile naključno, z neodvisnim vzporednim razvojem in da prabaltoslovanski jezik ni obstajal. Po mnenju poljskega jezikoslovca Rozwadowskega so podobnosti med baltskimi in slovanskimi jeziki posledica genetskega razmerja in poznejšega jezikovnega stika. Thomas Olander v svojih raziskavah na področju primerjalne baltoslovanske akcentologije (naglasoslovja) potrjuje trditev o genetski zvezi.[7]
Čeprav nekateri jezikoslovci še vedno zavračajo genetsko razmerje, večina strokovnjakov sprejema teorijo, da so se baltski in slovanski jeziki vsaj za določeno obdobje razvijali skupaj. Ta pogled se odraža tudi v večini sodobnih učbenikov indoevropskega jezikoslovja.[8][9][10][11] Grayeva in Atkinsonova (2003) uporaba analize razhajanj jezikovnih dreves podpira genetsko razmerje med baltskimi in slovanskimi jeziki, pri čemer razcep družine datira približno v obdobje 1400 pr. n. št.[12]
Tradicionalna delitev na dve ločeni podveji (tj. slovansko in baltsko) večinoma zagovarjajo strokovnjaki, ki sprejemajo baltoslovansko podvejo kot genetsko vejo indoevropskega prajezika.[9][2][10] Med jezikoslovci obstaja splošno soglasje, da lahko baltske jezike razdelimo na vzhodnobaltske (litovščina, latvijščina) in zahodnobaltske (staropruski jezik) jezike. Notranja raznolikost baltskih jezikov kaže na veliko večjo časovno globino pri razdelitvi te veje v primerjavi s slovanskimi jeziki.[3][13]
Balto‑slovanski jeziki |
| ||||||||||||
Ločeno delitev na baltske in slovanske jezike sta prva izpodbijala Vladimir Toporov in Vjačeslav Ivanov v šestdesetih letih dvajsetega stoletja, potem ko sta opazila, da je očitna razlika med »strukturnimi modeli« baltskih in slovanskih jezikov posledica inovativne narave praslovanskega jezika. Prav tako sta opazila, da se je slovanska veja razvila iz prejšnje stopnje, ki je ustrezala bolj arhaičnemu »strukturnemu modelu« prabaltskega narečnega kontinuuma.[14][15] Frederik Kortlandt (1977, 2018) je predlagal, da zahodnobaltski in vzhodnobaltski jeziki pravzaprav niso tesneje povezani med seboj, kot je vsaka od baltskih jezikovnih podskupin povezana s slovanskim jeziki, zato se lahko baltoslovanski jezik razdeli na tri enako oddaljene veje: vzhodnobaltsko, zahodnobaltsko in slovansko.[16][17]
model
Balto‑slovanski jeziki |
| |||||||||
Čeprav številni znanstveniki podpirajo Kortlandtovo hipotezo,[18][19][20] je to stališče še vedno manjšinjsko. Nekateri znanstveniki sprejemajo Kortlandtovo delitev na tri veje kot privzeto predpostavko, vendar kljub temu menijo, da obstaja dovolj dokazov za združitev vzhodnega in zahodnega Baltika v vmesnem baltskem vozlišču.[21]
Tripartitno razdelitev podpirajo glotokronološke študije V. V. Kromerja,[22] medtem ko imata dve računalniško generirani družinski drevesi (iz zgodnjih 2000-ih), ki vključujeta staroprusko, baltsko vozlišče vzporedno s slovanskim vozliščem.[23]
Nenadna širitev praslovanskega jezika v šestem in sedmem stoletju (okoli 600 n. št., enoten praslovanski jezik brez zaznavne narečne diferenciacije so govorili od Soluna v Grčiji do Novgoroda v Rusiji) je po mnenju nekaterih povezana s hipotezo, da je bila praslovanščina v resnici skupni jezik avarske države, torej jezik uprave in vojaške vladavine Avarskega kaganata v Vzhodni Evropi.[24] Leta 626 so Slovani, Perzijci in Avari skupaj napadli Bizantinsko cesarstvo in sodelovali pri obleganju Konstantinopla. V tem pohodu so se Slovani borili pod avarskimi častniki. O tem, ali so bili Slovani morda takrat vojaška kasta pod kaganatom in ne etnična pripadnost, še vedno obstajajo polemike.[25] Njihov jezik – sprva morda le en lokalni govor – je postal lingua franca avarske države, ko je bil še enoten. To bi lahko pojasnilo, kako se je praslovanščina razširila na Balkan in območja Podonavja.[26] Prav tako bi to tudi pojasnilo, zakaj so se Avari tako hitro asimilirali, da za njimi jezikovne sledi praktično niso ostale, in da je bila praslovaščina tako nenavadno enotna. Kakorkoli, pa ta teorija ne pojasni tega, kako se je slovanščina razširila v Vzhodno Evropo – območje, ki ni imelo zgodovinskih povezav z Avarskim kanatom.[27] Kljub temu je avarsko državo kasneje zamenjala dokončno slovanska država Velika Moravska, ki bi lahko imela enako vlogo.
Prav tako je verjetno, da je do širjenja slovanskega jezika prišlo z asimilacijo iransko govorečih skupin, kot so Sarmati,[28] ki so hitro sprejeli praslovanski jezik zaradi govorjenja sorodnih indoevropskih satemskih jezikov, podobno kot se je latinščina razširila z asimilacijo keltskih govorcev v celinski zahodni Evropi in Dačanov.
Ta nenadna širitev praslovanskega jezika je izbrisala večino idiomov baltoslovanskega narečnega kontinuuma, zaradi česar danes obstajata le dve skupini – baltska in slovanska (oz. vzhodnobaltska, zahodnobaltska in slovanska po mnenju manjšine). Ta odcepitev prednikov baltoslovanskega narečja od praslovanskega se po arheoloških in glotokronoloških merilih ocenjuje, da se je zgodila nekje v obdobju 1500–1000. pr.n.št.[29] Hidronimični dokazi kažejo, da so se baltski jeziki nekoč govorili na veliko širšem ozemlju od tistega, ki ga pokrivajo danes, med drugim vse do Moskve, kasneje pa so jih nadomestili slovanski jeziki.[10]
Na določen nivo povezanosti baltskega in slovanskega jezika kaže vrsta skupnih značilnosti, ki si jih drugi indoevropski jeziki ne delijo, in relativna kronologija teh značilnosti, ki jih je mogoče določiti. Baltski in slovanski jeziki imajo tudi nekaj podedovanih besed. Teh v drugih indoevropskih jezikih sploh ne najdemo (razen v obliki izposojenk) ali pa so podedovani iz indoevropskega prajezika, vendar so v primerjavi z drugimi indoevropskimi jeziki doživeli enake spremembe pomena.[30] To kaže, da imata baltski in slovanski jezik obdobje skupnega razvoja.
Skupne baltoslovanske značilnosti vključujejo mnoge druge spremembe, ki si jih delijo tudi številne druge indoevropske veje. To torej niso neposredni dokazi za obstoj skupne baltoslovanske družine, vendar obstoj dodatno potrjujejo.
Nekaj primerov besed, ki si jih deli večina ali vsi baltoslovanski jeziki:
Kljub leksikalnemu razvoju, ki je specifičen za baltoslovansko vejo in kaže na dokaze za stopnjo skupnega razvoja, obstajajo precejšnje razlike med baltskim in slovanskim besediščem. Rozwadowski je opozoril, da vsako pomensko polje vsebuje osrednji besednjak, ki se med obema vejama etimološko razlikuje. Andersen daje prednost modelu narečnega kontinuuma, kjer so se najsevernejša narečja razvila v baltsko, nato pa so se najjužnejša narečja razvila v slovansko (slovansko je pozneje med svojo širitvijo absorbiralo vse vmesne idiome). Andersen meni, da so različni sosednji in substratni jeziki morda prispevali k razlikam v osnovnem besedišču.[35]
Litovski jezikoslovec in učenjak Antanas Klimas je kritiziral argumente Oswalda Szemerényija, ki podpirajo baltoslovansko teorijo. Njegovi protiargumenti glede verjetnih fonetičnih, fonoloških in morfoloških podobnosti med baltskim in slovanskim jezikom so služili kot kritika za argumente O. Szemerényija. Klimas je prišel do naslednjih zaključkov:[36]
Opozoril je tudi, da:
Nasprotniki baltoslovanske teorije so predstavili morfološke značilnosti, ki po njihovem dokazujejo, da prabaltoslovanski jezik ni obstajal:
Seamless Wikipedia browsing. On steroids.