Brandenburška vrata

Brandenburška vrata (nemško Brandenburger Tor) so slavolok v središču nemškega glavnega mesta Berlina. Edina ohranjena izmed nekdanjih osemnajstih mestnih vrat^[1] so bila postavljena med letoma 1789 in 1793^[2] po ukazu pruskega kralja Friderika Viljema II. in po načrtih Carla Gottharda Langhansa. So najbolj znana berlinska znamenitost^[3] in eden izmed nemških nacionalnih simbolov.^[4]

Brandenburška vrata

Lega na zemljevidu središča Berlina

Stojijo v osrednjem mestnem predelu Mitte na koncu bulvarja Unter den Linden, med trgoma Pariser Platz na vzhodni in Platz des 18. März na zahodni strani. Od vrat v smeri zahoda je viden steber zmage, ulico severneje pa je Reichstag, kjer ima zasedanja nemški parlament.

Po zasnovi Brandenburška vrata posnemajo atenske propileje, vrata v akropolo.^[5] Stojijo na dvanajstih žlebljenih dorskih stebrih v dveh vrstah; med vsakim parom stebrov je zidana in ometana stena. Šest vrst stebrov in zidov tvori pet prehodov, od katerih je srednji širši. Na atiki stoji kip kvadrige s starorimsko boginjo zmage Viktorijo.^[2] V oblikovnem jeziku vrata predstavljajo obrat od starorimskega k starogrškemu vzoru.^[1] So ena prvih neoklasicističnih stavb v Prusiji in zaznamujejo začetek neoklasicizma kot državotvorne arhitekture Prusije.

Z vrati, prvotno imenovanimi »Vrata miru« (Friedenstor), so povezani številni pomembni zgodovinski dogodki 19. in 20. stoletja. Do začetka druge svetovne vojne so jih povezovali predvsem z končanjem Napoleonove vladavine v letih 1813–1815. V času nacistične Nemčije so si jih »prilastili« nacisti kot simbol svoje moči. Po vojni so se vrata znašla v sovjetskem sektorju tik bodoče meje z Zahodnim Berlinom; v času berlinskega zidu so stala na zaprtem območju, nedostopna tako z vzhodne kot z zahodne strani. Iz simbola razdeljenosti so se po padcu zidu in slavnostnem vnovičnem odprtju 22. decembra 1989 vrata prelevila v simbol nemške enotnosti in miru.^[3]