Bretonščina

Bretonščina (Brezhoneg) spada skupaj s kornijščino, kumbrijščino in valižanščino v britansko vejo otoških keltskih jezikov. Ima okoli 500 tisoč govorcev po svetu, od katerih jih večina živi v Bretaniji (Breizh) in od katerih je približno 200 tisoč aktivnih govorcev. UNESCO uvršča bretonščino med resno ogrožene jezike.

Britska jezikovna skupnost v 6. stoletju.

Bretonščina
Brezhoneg
Izgovarjava	bʀe.ˈzõː.nɛk
Materni jezik	Francija
Področje	Bretanija
Št. maternih govorcev	206.000 (2007)[1]
Jezikovna družina	indoevropski keltski otoški keltski britanska veja bretonščina
Pisava	latinica
Jezikovne oznake
ISO 639-1	br
ISO 639-2	bre
ISO 639-3	Različno: bre – moderna bretonščina xbm – srednja bretonščina obt – stara bretonščina
Seznam Linguist	xbm srednja bretonščina
	obt stara bretonščina
Glottolog	bret1244
ELP	Breton
Linguasphere	50-ABB-b (variacije: 50-ABB-ba do -be)
Ta članek vsebuje zapis glasov v črkovni obliki po IPA. Brez ustrezne podpore za interpretacijo, lahko vidite vprašaje, okvirje ali druge simbole namesto Unicode znakov.

Med letom 1880 in sredino 20. stoletja je bila bretonščina v šolah ukinjena in otroci so bili kaznovani, če so jo govorili. To se je spremenilo leta 1951 z razglasitvijo Deixonnskega zakona, ki je dovoljeval, da se bretonski jezik in kultura poučujeta. Od takrat se je veliko šol odločilo za poučevanje v bretonščini ali pa za dvojezično bretonsko-francosko izobraževanje.

Bretonščino prvikrat zasledimo leta 790 v rokopisu, imenovanem Le manuscrit de Leyde. Leta 1464 je napisan Catholicon, bretonsko-francosko-latinski slovar, ki je prvi slovar bretonskega in pa tudi francoskega jezika. Bretonska književnost je doživela svoj razcvet v 19. stoletju in je tudi danes na visoki ravni.

Večino časa je obstajalo več različic zapisovanja bretonščine. Leta 1908 so poenotili zapis treh bretonskih narečij, Kerneveg, Leoneg in Tregerieg. Četrto narečje, Gwenedeg, ni bilo vključeno v to reformo, vendar so ga poenotili z ostalim jezikom v reformi leta 1941. Obstaja več nekajurnih radijskih programov v bretonščini ter enourna tedenska teleizijska oddaja. V bretonščini izhaja tudi nekaj časopisov in revij.

Primer dvojezične table: Vannes-Gwened.

Lastnosti jezika

Abeceda

Bretonska črka		Ime
Velika črka	Mala črka
A	a	a
B	b	be
Ch	ch	che
C’h	c’h	c’he
D	d	de
E	e	e
F	f	ef
G	g	ge
H	h	ach
I	i	i
J	j	ji
K	k	ka
L	l	el
M	m	em
N	n	en
O	o	o
P	p	pe
R	r	er
S	s	es
T	t	te
U	u	u
V	v	ve
W	w	daou-ve
Y	y	ye
Z	z	zed

Izgovorjava

Bretonski samoglasnik	Izgovorjava
a	[ʌ], [a]
ae	[e]
ao	[ɒ]
e	[ɛ]
ê	[e]
eo	[e]
eu	[œ], [ø]
i	[ɪ], [i]
o	[ɒ], [o]
ou	[ʊ], [u]
où	[ʊ], [u]
o	[ʊ], [u]
u	[ʏ], [y]
añ	nosni [ɒ]
eñ	nosni [e]
euñ	nosni [ʏ]
iñ	nosni [ɛ]
oñ	nosni [ɔ]
uñ	nosni [œ]

Bretonski soglasnik	Izgovorjava
b	[b]
ch	[ʃ]
c’h	[x]
d	[d]
f	[f]
g	[g]
gn	[ɲ]
h	[h]
j	[ʒ]
k	[k]
l	[l]
[ʎ]
m	[m]
n	[n]
p	[p]
r	[r]
s	[s]
t	[t]
v	[v], [ɒ], [f]
w	[w]
y	[j]
z	[z]
zh	[z]

Opombe:

• Kjer sta navedeni dve izgovorjavi samoglasnika, velja prva za izgovor v nenaglašenih zlogih, druga pa za izgovor v naglašenih zlogih.
• Naglas je navadno na predzadnjem zlogu.
• črka V se navadno izgovarja kot [v], za samoglasniki (npr. O) kot [ɒ], na koncu glagolskega korena kot [f], za Ñ pa se črke ne izgovarja.
• Črka I se pred samoglasnikom izgovarja [j].

Vzglasne premene

Vzglasna premena pomeni, da se prva črka besede, če je soglasnik, v določenih okoliščinah spremeni. Če je prva črka besede samoglasnik, vzglasna premena ne nastopa.

V bretonščini poznamo štiri vrste vzglasnih premen; mehko, priporniško, trdo in mešano. Kjer je polje v tabeli prazno, premena ne nastopa.

Osnovna oblika	Mehka oblika	Priporniška oblika	Trda oblika	Mešana oblika
p [p]	b [b]	f [f]
t [t]	d [d]	z [z]
k [k]	g [g]	c’h [x]
b [b]	v [v]		p [p]	v [v]
d [d]	z [z]		t [t]	t [t]
g [g]	c’h [x]		k [k]	c’h [x]
gw [gw]	w [w]		kw [kw]	w [w]
m [m]	v [v]			v [v]