Flathead

Flathead (dob. Ploskoglavci) je najvzhodnejše pleme saliških Indijancev, ki je v zgodnjem 19. stoletju naseljevalo dolino reke Bitterroot na zahodu Montane.

Nekdanje plemensko ozemlje Flathead in Pend d'Oreille ter današnji rezervat v Montani

Deklica iz plemena Flathead

Družina Flathead

Ime

Ime 'Flathead' (v angleškem jeziku) ali 'Tętes-Plates' (v francoščini), oziroma 'Ploskoglavci', jim je bilo dano popolnoma napačno, saj to pleme nikoli ni prakticiralo deformacije lobanje. Verjetno gre za prevod različnih imen, ki so jim jih dali drugi Indijanci. Pleme Vrane (Crow) jih je imenovalo A-shu'-e-ka-pe, Indijanci Hidatsa so jih imenovali A-too-ha-pe, v Arapaho jeziku Ka-ka-i-thi, pri Cheyenne (Ka-ko'-is-tsi'-a-ta'-ni-o) in v Chippewa (Nebagindibe). Vsa ta imena pomenijo 'ploska glava', ta običaj je bil razširjen med plemeni zahodno od njih. To pleme je znano tudi pod imenom Salish (v pomenu 'ljudje').

Zgodovina

Kicking Horse; 1898

Pleme je septembra 1805 prvič srečala ekspedicija Lewisa in Clarka, ki je ocenila njihovo število na približno šeststo oseb. Skozi zgodovino so bili njihovi odnosi z belci dobri.

Oče De Smet je leta 1841 ustanovil misijo St. Mary na reki Bitterroot, kjer se je zbralo 1.600 Indijancev iz različnih gorskih plemen. Misija je bila opuščena leta 1850 zaradi napadov Indijancev Črnih nog (Blackfoot). Drugo misijo St. Ignatius je postavil ob jezeru Flathead. Poleg Flatheadov so katoliško vero tam sprejela tudi plemena Pend d'Oreille (Viseča ušesa), Kutenai in Spokan. Od 16. julija 1855 so plemena Flathead, Upper Pend d'Oreille in Kootenay podpisala pogodbo, po kateri so državama Montana in Idaho prepustila vso svojo zemljo. S pogodbo iz leta 1872 (Garfield Treaty) so ta tri plemena dobila zemljišče ob jezeru Flathead. Tam imajo rezervat, kjer živijo še danes v konfederaciji pod imenom 'The Confederated Salish and Kootenai Tribes of the Flathead Indian Reservation'.

Flatheadi so z pojavom konja postali lovci na bizone, razširili so se na prerijo, kar je privedlo do vrste spopadov z Indijanci Črnih nog, plemenom, ki je živelo izključno od bizonov. V teh spopadih se je število Flatheadov zmanjšalo na 350 duš.

Običaji

Flatheadi so najvzhodnejša veja saliških Indijancev, naseljena v gorski regiji severozahodne Montane in tudi njihovo najmočnejše in najpomembnejše pleme. Flatheadi so si, čeprav nikoli niso bili številni, pridobili sloves najpogumnejših med Salishi, pa tudi po prijateljskem odnosu do belcev. Ko so bili odkriti v začetku 19. stoletja, so živeli od kopanja korenin camas, nabiranja in lova. Njihovo bivališče je bil usnjen tepee-šotor ali bivališče iz rogoznic] Ko so dobili konje, so ti Indijanci postali lovci na bizone in osvajali prerijo. Novo pridobljeno zanimanje ni bilo všeč bojevitemu plemenu Blackfoot Indijancev, kar je privedlo do vrste spopadov in zmanjšalo število Flatheadov na približno 350.

Flatheadi so bili po veri animisti in so imeli celo vrsto obrednih plesov, vključno s Sun Dance (Ples sonca), kar so verjetno prevzeli od Blackfootov.

Populacija

Mooney je ocenil (1928), da bi jih leta 1780 lahko bilo 600, kar je pravzaprav ocena Lewisa in Clarka. James Teit ocenjuje število 3.000 Flatheadov. Po popisu iz leta 1910 jih je bilo (486); vendar jih je že leta 1937 po podatkih Urada za indijanske zadeve (The United States Office of Indian Affairs) 3.085. V novem tisočletju pleme šteje 4.000 na rezervatu in 2.800 zunaj njega.

Zunanje povezave

• The Flathead Tribe Arhivirano 24. kolovoza 2005. na Wayback Machine.
• Flathead Indians
• Foto galerija