Glikirani hemoglobin

Glikirani hemoglobin, glikohemoglobin ali HbA_1c je hemoglobin A, ki ima na N-terminalnem koncu β-verige vezano glukozo.^[1] Večina monosaharidov, med njimi tudi glukoza, galaktoza in fruktoza, se namreč v krvnem obtoku samoodsebno (brez posredovanja encimov) veže na hemoglobin. Pri tem ima glukoza manjšo afiniteto do vezave na hemoglobin v primerjavi z galaktozo ali fruktozo, kar je morda razlog, da je ravno glukoza primarno »presnovno gorivo« v človeškem organizmu.^[2][3] Ta reakcija sicer nima pomembne biološke funkcije. Poteka izrazito počasi in je nepovratna, zato koncentracija glikiranega hemoglobina odraža povprečno koncentracijo glukoze v krvi. Pri tem krajši, prehodni porasti ravni krvnega sladkorja le neznatno vplivajo na HbA_1c.^[4]

Povišan delež glikiranega hemoglobina je znak hiperglikemije (povišanih vrednosti krvnega sladkorja) ter zato predstavlja merilo (ne)urejenosti sladkorne bolezni.^[1] Je dober kazalnik povprečne ravni krvne glukoze v preteklih 1–3 mesecih.^[4] Uporablja se tako za diagnosticiranje sladkorne bolezni kot spremljanje nadzora zdravljene sladkorne bolezni.^[5] Višja je vrednost glikiranega hemoglobina v krvi, slabše je sladkorna bolezen nadzorovana in večja je verjetnost za nastanek kroničnih zapletov, predvsem retinopatije, nefropatije in nevropatije.^[6]