Madžarska (madžarsko Magyarország, madžarska izgovorjava: , nemško: Ungarn) je srednjeevropska celinska država brez izhoda na morje.[2]
Madžarska Magyarország
| |
---|---|
Himna: | |
![]() | |
Glavno mesto | Budimpešta |
Uradni jeziki | madžarščina[2] slovenščina[2] |
Etnične skupine (mikropopis 2016) | |
Demonim(i) | Madžar |
Vlada | unitarna parlamentarna demokracija |
Tamás Sulyok | |
Viktor Orbán | |
• vodja državnega zbora: | László Kövér |
Ključni dogodki | |
• Nastanek Madžarske | 895[4] |
• Pokristjanjenje kraljestva | 25. 12. 1000[5] |
24. 4. 1222 | |
29. 8. 1526 | |
• Bitka pri Budi (1686) | 2. 9. 1686 |
15. 3. 1848 | |
30. 3. 1867 | |
4. 6. 1920 | |
• Tretja madžarska republika (1989–2012) | 23. 10. 1989 |
Površina | |
• skupaj | 93.030[6] km2 (108.) |
• voda (%) | 3,7[7] |
Prebivalstvo | |
• ocena 2021 | 9.730.000[8] (91.) |
• gostota | 105/km2 (78.) |
BDP (ocena 2021) | |
• skupaj (nominal.) | 180,96 mrd. USD[9] (53.) |
• skupaj (PKM) | 359,9 mrd. USD[9] (53.) |
• na preb. (nominal.) | 18.527 USD[9] (45.) |
• na preb. (PKM) | 36.848 USD[9] (41.) |
Gini (2020) | 28,3 nizek |
HDI (2019) | 0,854 zelo visok · 40. |
Valuta | forint (HUF) |
Časovni pas | UTC +1 (CET) |
• poletni | UTC +2 (CEST) |
Klicna koda | 36 |
Internetna domena | .hu[a] |
|
Madžarska obsega 93.030 km² Panonske nižine in meji na Slovaško na severu, Ukrajino na severovzhodu, Romunijo na vzhodu in jugovzhodu, Srbijo na jugu, Hrvaško in Slovenijo na jugozahodu ter Avstrijo na zahodu. Država ima skoraj 10 milijonov prebivalcev, večinoma etničnih Madžarov in številno romsko manjšino. Madžarščina, uradni jezik, je najbolj razširjen uralski jezik na svetu in med redkimi neindoevropskimi jeziki, ki se v Evropi obsežneje govorijo.[10] Budimpešta je glavno in največje mesto države; druga večja urbana območja so Debrecen, Szeged, Miskolc, Pécs in Győr.
Ozemlje današnje Madžarske je bilo stoletja stičišče različnih ljudstev, vključno s Kelti, Rimljani, germanskimi plemeni, Huni, zahodnimi Slovani in Avari. Temelji madžarske države so bili vzpostavljeni v poznem devetem stoletju našega štetja, ko je madžarski veliki knez Árpád osvojil Panonsko nižino.[11][12] Leta 1000 se je na prestol povzpel njegov pravnuk Štefan I., ki je svojo posest spreobrnil v krščansko kraljestvo. Do 12. stoletja je Madžarska postala regionalna sila, kulturni in politični vrhunec pa je dosegla v 15. stoletju.[13] Po bitki pri Mohaču leta 1526 je del madžarskega ozemlja zasedlo Osmansko cesarstvo (1541–1699). Madžarska je na prelomu 18. stoletja prišla pod habsburško nadoblast, pozneje pa se je pridružila Avstrijskemu cesarstvu in tvorila Avstro-Ogrsko, ki je bila v začetku 20. stoletja ena najpomembnejših evropskih držav.[14]
Po prvi svetovni vojni je Avstro-Ogrska razpadla. Z uveljavitvijo določil Trianonske pogodbe so se vzpostavile sedanje meje Madžarske, kar je povzročilo izgubo 71 % njenega ozemlja, 58 % njenega prebivalstva in 32 % etničnih Madžarov.[15][16][17] Po burnem medvojnem obdobju se je Madžarska v drugi svetovni vojni pridružila silam osi in pri tem zasedla tudi del slovenskega ozemlja (Prekmurje)[18], pozneje pa ob porazu sil osi utrpela znatno uničenje in številne človeške žrtve.[19][20] Povojna Madžarska je postala satelitska država Sovjetske zveze, kar je vodilo do ustanovitve Madžarske ljudske republike. Po neuspešni revoluciji leta 1956 je Madžarska postala razmeroma svobodnejša, čeprav še vedno represivna članica vzhodnega bloka. Odstranitev madžarske mejne ograje z Avstrijo je pospešila razpad vzhodnega bloka in nato Sovjetske zveze.[21] 23. oktobra 1989 je Madžarska postala demokratična parlamentarna republika.[22] Madžarska se je Evropski uniji pridružila leta 2004, od leta 2007 pa je vključena tudi v Schengensko območje.[23]
Madžarska ima v mednarodnih odnosih srednje vpliven položaj, predvsem zaradi svojega kulturnega in gospodarskega vpliva.[24] Velja za razvito državo z gospodarstvom z visokimi dohodki in se uvršča na 40. mesto lestvice držav po indeksu človekovega razvoja (HDI 2013), državljani pa uživajo univerzalno zdravstveno oskrbo in brezplačno srednješolsko izobraževanje.[25][26] Madžarska ima dolgo zgodovino pomembnih prispevkov k umetnosti, glasbi, literaturi, športu, znanosti in tehniki.[27][28][29][30] Je trinajsta najbolj priljubljena turistična destinacija v Evropi in je leta 2017 privabila 15,8 milijona tujih turistov.[31] Je članica številnih mednarodnih organizacij, vključno z Združenimi narodi, Natom, Svetovno trgovinsko organizacijo, Svetovno banko, IIB, AIIB, Svetom Evrope in Višegrajsko skupino.[32]
Slovenci na Madžarskem so priznana narodna skupnost; avtohtona slovenska poselitev obsega sedem vasi južno od Monoštra in reke Rabe, to je tako imenovano Porabje ali Slovensko Porabje. Slovenska narodna skupnost na Madžarskem šteje okoli 5000 pripadnikov.[33] Na ozemlju Slovenije živi madžarska manjšina, ki je uradno priznana; pripadniki madžarske narodne skupnosti (okoli 5000)[34] živijo na območjih občin Lendava, Dobrovnik, Šalovci, Moravske Toplice in Hodoš. Te občine so tudi dvojezične, pripadniki pa imajo enega predstavnika v državnem zboru.[35] Za Madžarsko je Slovenija po uvozu na 17. mestu, po izvozu pa na 22. mestu.[36] Madžarska podjetja so v preteklih letih aktivno investirala v slovensko gospodarstvo, mediji pa so poročali tudi o političnem sodelovanju.[37]
»H« v latinskem imenu Hungaria je najverjetneje posledica zgodovinskih povezav s Huni, ki so naselili Madžarsko pred Avari. Preostali del besede izvira iz latinizirane oblike bizantinsko grškega Oungroi (Οὔγγροι). Grško ime je bilo izposojeno iz starobolgarskega ągrinŭ, nato pa iz ogursko-turškega Onogurja (»deset [plemen] Ogurov«). Onogur je bilo skupno ime za plemena, ki so se kasneje pridružila Bolgarski plemenski konfederaciji, ki je po Avarih zavladala vzhodnim delom Madžarske.[38][39]
Madžarski endonim je Magyarország, sestavljen iz magyar (»madžarski«) in ország (»država«). Ime »Magyar«, ki se nanaša na prebivalce države, natančneje odraža ime države v nekaterih drugih jezikih, kot so turški, perzijski in drugih jezikih, kot so Madžaristan ali dežela Madžarov ali podobno. Beseda magyar je vzeta iz imena enega od sedmih večjih polnomadskih madžarskih plemen magyeri.[40][41][42] Prvi element magy je verjetno iz protoogrskega * mäńć- 'človek, oseba', ki ga najdemo tudi v imenu ljudstva Mansi (mäńćī, mańśi, måńś). Drugi element eri, 'moški, moški, rodovina', je preživel v madžarskem férj 'mož' in je soroden z Mari erge 'sin', finsko arhaično yrkä 'mladi mož'.[43]
Rimsko cesarstvo je od 16 do 15 pr. n. št. osvojilo ozemlje med Alpami in območje zahodno od reke Donave; reka Donava je s tem postala nova meja cesarstva.[44] Leta 14 pred našim štetjem je cesar Avgust v Res Gestae Divi Augusti priznal Panonijo, zahodni del Panonske nižine, ki vključuje današnji zahod Madžarske, kot del rimskega cesarstva.[44] Območje jugovzhodno od Panonije in južno od Dakije je bilo leta 6 pr. n. št. organizirano kot rimska provinca Mezija.[44] Območje vzhodno od reke Tise je leta 106 pred našim štetjem postalo rimska provinca Dakija, ki je vključevala današnjo vzhodno Madžarsko. Pod rimsko oblastjo je območje ostalo do leta 271 n. št.[45]
Od leta 235 se je rimsko cesarstvo znašlo v nemirnih časih, ki so jih povzročali upori, rivalstvo in hitro menjajoči se cesarji. Zahodno rimsko cesarstvo je propadlo v 5. stoletju zaradi preseljevalnega pritiska germanskih plemen in Karpijcev.[45] To obdobje je v Srednjo Evropo prineslo številne in obsežne vpade tudi trajnejše narave, začenši s Hunskim cesarstvom (ok. 370–469). Najmočnejši vladar Hunskega cesarstva je bil Hun Atila (434–453), ki je pozneje postal osrednja osebnost madžarske mitologije.[46]
Po razpadu Hunskega cesarstva so Gepidi, vzhodnogermansko pleme, ki so ga vazalizirali Huni, na območju Panonske nižine ustanovili svoje lastno kraljestvo.[47] Druge skupine, ki so v obdobju preseljevanja dosegle Panonsko nižino, so bili Goti, Vandali, Langobardi in Slovani.[45]
V 560-ih letih so Avari ustanovili Avarski kaganat, državo, ki je ohranila prevlado v regiji več kot dve stoletji, dokler Avarov v seriji pohodov v 790-ih letih niso premagali Franki pod vodstvom Karla Velikega.[48]
Med letoma 804 in 829 je Prvo bolgarsko cesarstvo osvojilo ozemlje vzhodno od reke Donave in prevzelo oblast od lokalnih slovanskih plemen in ostankov Avarov.[49] Do sredine 9. stoletja je zahodno od reke Donave, kot del frankovskega ozemlja, nastala Balatonska kneževina, znana tudi kot Spodnja Panonija.[50]
Na novo združeni Madžari[51] so se pod vodstvom Árpáda (po izročilu Atilinega potomca) naseljevali v Panonski nižini od leta 895.[52][53] Po ugrofinski teoriji izvirajo iz starodavnega uralsko govorečega prebivalstva, ki je prej naseljevalo gozdnato območje med reko Volgo in Uralskim gorovjem.[54]
Kot federacija združenih plemen je bila Ogrska ustanovljena leta 895, približno 50 let po razdelitvi Karolinškega cesarstva po Verdunski pogodbi leta 843, in pred združitvijo anglosaksonskih kraljestev. Sprva je bila nastajajoča kneževina Ogrska (»Zahodna Turkija« v srednjeveških grških virih)[55] država, ki jo je ustvarilo napol nomadsko ljudstvo, ki pa se je v 10. stoletju znatno preobrazila v krščansko kraljestvo.[56]
Ta država je dobro delovala, vojaška moč pa je Madžarom omogočila uspešne krvave pohode in napade po vsej Evropi, od Carigrada do današnje Španije.[56] Madžari so med letoma 907 in 910 premagali najmanj tri glavne vzhodnofrankovske cesarske vojske.[57] Poznejši poraz v bitki pri Lechfeldu leta 955 je pomenil začasni konec večine pohodov na tuja ozemlja, vsaj proti Zahodu.
Leta 972 je vladajoči knez (madžarsko fejedelem) Géza iz dinastije Árpád uradno začel integracijo Ogrske v krščansko zahodno Evropo.[58] Njegov prvorojenec, sveti Štefan I., je postal prvi ogrski kralj, potem ko je v bitki za prestol premagal svojega poganskega strica Koppányja. V času Štefanove vladavine je bila Ogrska priznana kot katoliško apostolsko kraljestvo;[59] Štefan je na prošnjo od papeža Silvestra II. prejel kraljevske insignije (vključno verjetno z delom Svete krone Madžarske, ki se trenutno hrani v madžarskem parlamentu).
Do leta 1006 je Štefan utrdil svojo oblast in začel temeljite reforme za preoblikovanje Ogrske v fevdalno državo po zahodnem vzoru. Država je prešla na latinski jezik in vse do leta 1844 je nato latinščina ostala madžarski uradni jezik. Približno v tem času je Ogrska začela postajati močno kraljestvo. Ladislav I. je razširil mejo Ogrske v Transilvaniji in leta 1091 napadel Hrvaško.[60][61][62][63] Hrvaški pohod je dosegel vrhunec z bitko na Gvozdu leta 1097 in s personalno unijo Hrvaške in Ogrske leta 1102, ki ji je vladal Koloman tj. Könyves Kálmán.[64]
Najmočnejši in najbogatejši kralj dinastije Árpád je bil Béla III., ki je na leto pridobil 23 ton čistega srebra. To je preseglo dohodek francoskega kralja (ocenjeno na 17 ton) in predstavljalo dvakratnik prejemkov angleške krone.[65]
Andrej II je izdal diplomo Andreanum, ki je zagotovila posebne privilegije transilvanskim Sasom in velja za prvi zakon o avtonomiji na svetu.[66] Leta 1217 je vodil peti križarski pohod v Sveto deželo in ustanovil največjo kraljevo vojsko v zgodovini križarskih vojn. Njegova zlata bula iz leta 1222 je bila prva ustava v celinski Evropi. Tudi manjši plemiči so Andreju začeli predstavljati zamere, praksa, ki se je razvila v ustanovitev parlamenta (parlamentum publicum).
V letih 1241–1242 je kraljestvo zamajala invazija Mongolov (Tatarov), ki je terjala življenja do polovice takratnih 2.000.000 prebivalcev Ogrske.[67] Kralj Béla IV. je v državi dovolil naselitev Kumanov in Jasov, ki so bežali pred Mongoli.[68] Skozi stoletja so se popolnoma asimilirali v madžarsko prebivalstvo.[69]
Po umiku Mongolov je kralj Béla ukazal gradnjo na stotine kamnitih gradov in utrdb za obrambo pred morebitno drugo mongolsko invazijo. Mongoli so se vrnili na Ogrsko leta 1285, vendar so jih zaustavili novozgrajeni sistemi kamnitih gradov in nova taktika (z uporabo večjega deleža težko oboroženih vitezov). Kraljeva vojska Ladislava IV je blizu Pešte uspešno zaustavila in premagala napadajoče mongolske sile.[70] Tako kot pri poznejših invazijah so napad z lahkoto odbili, Mongoli pa so izgubili velik del svojih mož.
Ogrsko kraljestvo je doseglo enega svojih največjih obsegov v času arpadskih kraljev, vendar je bila kraljeva moč ob koncu njihove vladavine leta 1301 že precej oslabljena. Po uničujočem obdobju medkraljevanja (1301–1308) je prvi anžujski kralj, Karel I. Ogrski – bilinealni potomec dinastije Árpád – uspešno obnovil kraljevo oblast in premagal tekmece oligarha, tako imenovane »male kralje«. Drugi anžujski madžarski kralj Ludvik Veliki (1342–1382) je vodil številne uspešne vojaške pohode iz Litve v južno Italijo (Neapeljsko kraljestvo), od leta 1370 pa je bil tudi poljski kralj. Potem ko je kralj Ludvik umrl brez moškega dediča, se je država ponovno ustalila šele, ko je prestol nasledil Sigismund Luksemburški (1387–1437), ki je leta 1433 postal tudi sveti rimski cesar. Tudi Sigismund je bil (na več načinov) bilinealni potomec dinastije Árpád.
Prvi madžarski prevod Svetega pisma je bil dokončan leta 1439. Pol leta v letu 1437 je v Transilvaniji potekal protifevdalni in antiklerikalni upor kmetov, upor Budai Nagy Antala, na katerega so močno vplivale husitske ideje.
Janos Hunyadi, po poreklu iz majhne plemiške družine v Transilvaniji, je zaradi svojih izjemnih sposobnosti kot poveljnik plačancev postal eden najmočnejših velikašev v državi. Najprej je bil izvoljen za guvernerja, nato regenta. Vodil je uspešen križarski pohod proti osmanskim Turkom, ena njegovih največjih zmag je bila obleganje Beograda leta 1456.
Zadnji vplivni kralj srednjeveške Ogrske je bil renesančni kralj Matija Korvin (1458–1490), sin Jánosa Hunyadija. Bil je prvi, ki je sedel na ogrski kraljevi prestol kot pripadnik plemstva brez dinastičnega porekla. Bil je uspešen vojskovodja in razsvetljeni pokrovitelj umetnosti in učenja.[71] Njegova knjižnica, Bibliotheca Corviniana, je bila v 15. stoletju največja evropska zbirka zgodovinskih kronik, filozofskih in znanstvenih del in druga po velikosti za Vatikansko knjižnico. Predmeti iz Bibliotheca Corviniana so od leta 2005 vpisani v Unescov seznam Spomin sveta [72]
Podložniki in navadni ljudje so ga imeli za pravičnega vladarja, ker jih je varoval pred pretiranimi zahtevami in drugimi zlorabami gospode.[73] Pod njegovo vladavino je leta 1479 ogrska vojska uničila osmanske in vlaške čete v bitki na Kruhovem polju. V tujini je premagal poljsko in nemško cesarsko vojsko kralja Friderika pri Breslavu (Wrocław). Matijaševa najemniška stalna vojska, Črna vojska Ogrske, je bila za svoj čas nenavadno velika vojska in je osvojila dele Avstrije, Dunaj (1485) in dele Češke.
Kralj Matija je umrl brez zakonitih sinov, ogrski veljaki pa so si prizadevali za okronanje Poljaka Vladislava II. (1490–1516), domnevno zaradi njegovega šibkega vpliva na ogrsko aristokracijo.[71] Mednarodna vloga Madžarske je upadla, njena politična stabilnost se je zamajala, družbeni napredek pa je zastal.[74] Leta 1514 se je oslabljen stari kralj Vladislav II soočil z velikim kmečkim uporom pod vodstvom Györgyja Dózse, ki so ga neusmiljeno zatrli plemiči, ki jih je vodil Janez Zápolya.
Posledično slabenje države je utrlo pot osmanski premoči. Leta 1521 je Turkom pripadla najmočnejša ogrska trdnjava na jugu, Nándorfehérvár (današnji Beograd, Srbija). Zgodnji pojav protestantizma je dodatno poslabšal notranje odnose v državi.
Po približno 150 letih vojn z Madžari in drugimi državami so Osmani madžarsko vojsko odločilno premagali v bitki pri Mohaču leta 1526, kjer je med begom umrl kralj Ludvik II. Sredi političnega kaosa je razdeljeno ogrsko plemstvo nato hkrati izvolilo dva kralja, Janeza Zápolya in Ferdinanda I. iz dinastije Habsburžanov. Z osvojitvijo Budima s strani Turkov leta 1541 se je Ogrska razdelila na tri dele in tako razdeljena ostala do konca 17. stoletja. Severozahodni del, imenovan Kraljeva Madžarska, so priključili Habsburžani, ki so vladali kot kralji Ogrske. Vzhodni del kraljestva je postal neodvisen kot kneževina Transilvanija pod osmansko (in kasneje habsburško) vrhovno oblastjo. Preostalo osrednje območje, vključno s prestolnico Budim, je bilo znano kot Budimski pašalik.
Velika večina od sedemnajst do devetnajst tisoč osmanskih vojakov, ki so bili v službi v osmanskih trdnjavah na madžarskem ozemlju, so bili pravoslavni in muslimanski balkanski Slovani in ne etnični Turki.[75] Pravoslavni južni Slovani so delovali tudi kot akindžije in druge lahke čete, namenjene ropanju na ozemlju današnje Madžarske.[76] Leta 1686 je vojska Svete lige, ki je vsebovala več kot 74.000 mož različnih narodov, Turkom ponovno iztrgala Budim. Po še nekaj hudih porazih Osmanov v naslednjih nekaj letih je bilo do leta 1718 celotno Ogrsko kraljestvo počasi osvobojeno turške oblasti. Zadnji napad na Ogrsko s strani osmanskih vazalov Tatarov s Krima se je zgodil leta 1717.[77] Omejena prizadevanja habsburške protireformacije v 17. stoletju so večino kraljestva ponovno spreobrnila v katoliško vero. Etnična sestava Ogrske se je zaradi dolgotrajnega vojskovanja s Turki bistveno spremenila. Velik del države je bil opustošen, rast števila prebivalstva se je upočasnila, številna manjša naselja so propadla.[78] Avstrijsko-habsburška vlada je na izseljeni jug naseli