Rimske številke

Sestav rimskih številk je številski sestav, ki izhaja iz antičnega Rima. Temelji na določenih črkah, ki so jim prirejene številske vrednosti:

• I ali i za ena,
• V ali v za pet,
• X ali x za deset,
• L ali l za petdeset,
• C ali c za sto,
• D ali d za petsto,
• M ali m za tisoč.

Številski sestavi

arabske številke

armenske številke

babilonske številke

cirilske številke

d'nijevske številke

egipčanske številke

grške številke

hebrejske številke

indijske številke

japonske številke

kitajske številke

majevske številke

rimske številke

tajske številke

številke

Sestav ni poznal števila ali znaka za nič.

Pravila za tvorjenje rimskih številk

Nekatere karte pri taroku so označene z rimskimi številkami od 1 do 21

1. Števke se seštevajo, kadar števki z večjo vrednostjo sledi števka z manjšo ali enako vrednostjo, npr.:

   XVII = 10 + 5 + 1 + 1 = 17

2. Posamična števka z manjšo vrednostjo na mestu levo od števke z večjo vrednostjo se od slednje odšteje, npr.:

   IV = 5 − 1 = 4

   CM = 1000 − 100 = 900

3. Skupaj lahko stojijo največ tri števke z enako vrednostjo (izjema, ki je ostanek starejšega načina pisanja rimskih številk, je število IIII na številčnicah nekaterih ur in na kartah za tarok), npr.:

   XXX = 30

   XL = 40 (in ne XXXX)

   IX = 9 (in ne VIIII)

4. Dovoljenih je samo teh šest odštevanj: IV, IX, XL, XC, CD, CM

   XCIX = 99 (in ne IC)

5. Če je število moč zapisati na več različnih načinov, uporabimo najkrajšega:

   XCIX = 99 (in ne LXLIX)

6. Števk V, L in D nikoli ne uporabljamo v subtraktivnem načinu:

   XCV = 95 (in ne VC)

7. Števila prek 3000 so ponekod predstavljena tako, da so tisočice obkrožene, npr:

   (IX)LIV = 9054

   |M| = 1 000 000

   Druga možnost, ki se je tudi uporabljala, je vodoravna črta nad števko, ki pomeni množenje s 1000. Na ta način so lahko predstavili velika števila:

   V = 5 000

   X = 10 000

   L = 50 000

   C = 100 000

   D = 500 000

   M = 1 000 000