pomorska veja Oboroženih sil Ruske federacije From Wikipedia, the free encyclopedia
Ruska vojna mornarica (rusko Военно-морской флот, latinizirano: Vojenno-morskoj flot, dob. 'Vojna mornarica', kratica VMF) je pomorska veja Oboroženih sil Ruske federacije. Ustanovljena je bila leta 1696, v sedanji obliki pa obstaja od januarja 1992, ko je nasledila vojno mornarico Skupnosti neodvisnih držav (ki je nasledila Sovjetsko vojno mornarico po razpadu Sovjetske zveze konec decembra 1991).[6]
| Ruska vojna mornarica | |
|---|---|
| Военно-морской флот Российской Федерации Vojeno-morskoj flot Rosijskoj Federaciji | |
 Veliki znak Ruske vojne mornarice | |
| Aktivno | 1696–1917, 1992–sedanjost[1] |
| Država |  Rusija |
| Veja | Vojna mornarica |
| Velikost | 160.000 mornarjev (2023) Približno 359+ zrakoplovov[2][3] |
| Struktura poveljstva | Oborožene sile Ruske federacije |
| Poveljstvo |
|
| Zavetnik | Sveti Andrej[4] |
| Moto | »С нами Бог и Андреевский флаг!« (Z nami Bog in Andrejevski prapor!) |
| Barve | Bela, modra, črna |
| Marš | Hitri – »Экипаж—Одна семья« (slovensko: Posadka-ena družina) Počasni – »Гвардейский Встречный Марш Военно-Морского Флота« (slovensko: Počasni marš gardistov mornarice) |
| Obletnice | Dan vojne mornarice (zadnja nedelja v juliju) Dan podmorničarjev (19. marec) Dan mornarjev (20. oktober) |
| Flota |
|
| Konflikti | Po 1991: Rusko-gruzijska vojna Protipiratska operacija v Adenskem zalivu Priključitev Krima Sirska državljanska vojna Rusko-ukrajinska vojna |
| Spletna stran | Uradna spletna stran |
| Poveljniki | |
| Vrhovni poveljnik |  Admiral Aleksandr Aleksejevič Mojsejev |
| Načelnik štaba | Admiral Aleksandr Viktorovič Vitko |
| Namestnik vrhovnega poveljnika | Viceadmiral Vladimir Lvovič Kasatonov |
| Znani poveljniki | Peter Veliki Admiral flote Sovjetske zveze Nikolaj Gerasimovič Kuznecov Admiral flote Sovjetske zveze Sergej Georgijevič Gorškov |
| Oznake | |
| Prapor ruske vojne mornarice (krma) |  |
| Prapor (premec) |  |
| Zastavica | .svg){kind=small}  .svg) |
| Našitek |  |
| Srednji znak |  |
| Mali znak |  |
Prvo predhodnico sodobne ruske vojne mornarice je oktobra 1696 ustanovil Peter Veliki. Njemu se pripisuje pogosto navajana izjava: »Vladar, ki ima samo pehoto, ima eno roko, ampak tisti, ki ima mornarico, ima obe«.[7] Simbole ruske vojne mornarice, kot je prapor sv. Andreja in večina tradicij, je določil Peter Veliki osebno.
Ruska vojna mornarica, ki je nasledila veliko večino opreme in infrastrukture Sovjetske vojne mornarice, se deli na Severno floto, Tihooceansko floto, Črnomorsko floto, Baltsko floto, Kaspijsko flotiljo, 5. operativno eskadro na Bližnjem vzhodu, mornariško letalstvo in Obalne enote.
Po razpadu Sovjetske zveze je sposobnosti Ruske vojne mornarice precej prizadel nižji proračun in zaton ladjedelniške panoge ter panoge vzdrževanja ladij. Število ladij, sposobnih plovbe, in gradnja novih sta dramatično upadla.
.JPEG)
Po letu 2000 je začela gradnja novih plovil, zlasti podmornic, dobivati pospešek in Ruska vojna mornarica je začela prejemati v uporabo strateške jedrske podmornice razreda Borej,[8][9][10] jurišne jedrske podmornice razreda Jasen[11][12] in dizel-električne podmornice razredov Varšavjanka[13][14] ter Lada.[15][16] Gradnja ladij poteka v omejenem obsegu, kar je skladno z usmeritvijo sovjetske vojne mornarice, da s svojimi podmornicami oblikuje protiutež ameriški vojni mornarici; gradnja površinske flote, temelječe na letalonosilkah, bi bila neprimerna za geografski položaj z zaprtimi morji obdane Rusije, in predraga. Novozgrajene ladje so zgrajene v okviru razredov fregat Admiral Gorškov[17][18] in Burevestnik[19][20][21] ter korvet Steregušči,[22][23][24] Bujan[25][26] in Karakurt.[27][28] V manjši meri so grajene tudi amfibijskodesantne ladje razredov Ivan Gren[29][30] in Ivan Rogov.[31][32][33] Večje ladje, kot so raketni rušilci razredov Sarič in Fregat,[34][35] raketne križarke razredov Atlant[36] ter Orlan[37][38][39] in letalonosilke sovjetske proizvodnje,[40][41] so po drugi strani množično modernizirane in se uporabljajo naprej. Globoke modernizacije so bile deležne tudi jurišne jedrske podmornice razredov Ščuka-B[42][43] in Antej,[44][45] ki bodo postale nosilke sodobnih manevrirnih izstrelkov 3M-54 Kalibr, P-800 Oniks in 3M-22 Cirkon.
Poleg tega se je po letu 2000 v ruski vojni mornarici zaradi finančnih injekcij v panogo vzdrževanja ladij in podmornic stanje pripravljenosti začelo izboljševati. To je razvidno iz večjega števila mornariških vaj in odprav na večje razdalje. Prve večje mornariške vaje v samostojni Rusiji so potekale avgusta 2000,[46] po zaostritvi odnosov z zahodnimi državami leta 2014 pa so začele potekati v večjem obsegu.[47][48] Podobno se je povečalo število daljinskih odprav, med katerimi izstopa obplutje sveta fregate Admiral Gorškov med 26. februarjem in 19. avgustom 2019, prve takšne odprave v ruski vojni mornarici po letu 1889.[49]
Od 2. aprila 2024 je vrhovni poveljnik Ruske vojne mornarice admiral Aleksandr Aleksejevič Mojsejev,[50] ki je na položaju zamenjal admirala Nikolaja Anatoljeviča Jevmenova, ta pa je zamenjal Vladimirja Ivanoviča Koroljova. Njegov namestnik je od leta 2021 admiral Aleksandr Mihajlovič Nosatov.[51]
14. julija 2021 je ladjedelnica Sevmaš, ki izdeluje jedrske podmornice, sporočila, da je prvič v več desetletjih več jedrskih podmornic različnih razredov na morskem preizkušanju.[52] Poleti 2021 so bile sočasno na morskih preizkušanjih tri jedrske podmornice: Knjaz Oleg razreda Borej-A, Novosibirsk razreda Jasen-M in Belgorod predelanega razreda Antej. Zadnjič, da so bile v Rusiji ali Sovjetski zvezi sočasno na preizkušanjih strateška jedrska podmornica in dve jurišni jedrski podmornici različnih razredov je bilo leta 1990, med preizkušanji strateške jedrske podmornice razreda Delfin Novomoskovsk in jurišnih jedrskih podmornic razredov Antej in Ščuka-B Čeljabinsk[53] in Narval. Povečano število morskih preizkušanj je tako še eden izmed pokazateljev višje hitrosti gradnje vojaških ladij in podmornic v Rusiji.
Avgusta 2008 je gardna raketna križarka Črnomorske flote Moskva zagotavljala pomorsko podporo v rusko-gruzijski vojni.[54][55] Med kratkim površinskim spopadom je Gruzijska vojna mornarica zadela Moskvo z enim izstrelkom, preden je bila sama uničena.[56] Po tem, ko je Rusija priznala neodvisnost Abhazije, je bila ladja nameščena v abhazijski prestolnici Suhumi.[57]
Jeseni 2015 je prišlo do ruske vojaške intervencije v sirski državljanski vojni na strani sirske vlade, ki je potekala predvsem z letalskimi silami.[58][59][60]
Konec leta 2016 je bila pred sirsko obalo nameščena tudi bojna skupina ruske letalonosilke Admiral Kuznjecov skupaj s težko jedrsko raketno križarko Pjotr Veliki in raketnima rušilcema Severomorsk in Vice-admiral Kulakov.[61][62] Admiral Kuznjecov je s posredovanjem v vojni doživel bojni krst, saj so njegovi palubni lovci MiG-29K in Su-33 opravili več napadov na tarče islamskih skrajnežev, v sklopu katerih so izgubili dve letali.[63][64]
Rusko intervencijo je podpirala tudi Črnomorska flota, ki je s svojimi amfibijskimi ladjami razredov Ropuča in Tapir prevažala vojaško tehniko iz Sevastopola v rusko pomorsko oporišče Tartus.[65] Ruske fregate razreda Burevestnik, korvete razreda Bujan in podmornice razreda Varšavjanka[66] so na sirske cilje sprožile tudi napade z manevrirnimi raketami 3M-54 Kalibr.
Po priključitvi Krima Rusiji leta 2014 je Francija odpovedala dobavo dveh nosilk helikopterjev razreda Mistral, ki jih je naročila Rusija. 3. septembra 2014 je francoski predsednik sporočil, da ladij ne bodo dostavili Rusiji zaradi njenih nedavnih dejanj.[67] 5. avgusta 2015 so sporočili, da bo Francija vrnila vnaprejšnja plačila Rusije, ladji pa obdržala.[68][69]
Leta 2022 se je Ruska vojna mornarica udeležila ruske invazije na Ukrajino, začenši z bitko za Kačji otok. Ruska gardna raketna križarka Moskva se je 14. aprila 2022 potopila, po tem ko je na njej izbruhnil požar in je bila posadka prisiljena zapustiti ladjo. Ukrajinske oborožene sile so sporočile, da so ladjo zadele z dvema raketama Neptun, vendar Ruska vojna mornarica tega ni potrdila. Ladja se je nato med poskusom vleke prevrnila in potonila. Potopitev Moskve je največja ruska mornariška izguba po drugi svetovni vojni.[70]
Poleg tega je bilo v času rusko-ukrajinske vojne poškodovanih ali potopljenih več ruskih amfibijskodesantnih ladij. 24 marca 2022 je bila v ukrajinskem napadu na Berdjansk potopljena ladja Saratov,[71] poškodovani pa sta bili ladji Cesar Kunikov[72] in Novočerkassk. 4. avgusta 2023 je bila v ukrajinskem napadu na Novorosijsk z brezpilotnim plovilom poškodovana tudi ladja Olenogorski Gornjak.[73] 13. septembra 2023 je v ukrajinskem raketnem napadu na ladjedelnico v Sevastopolu bila zadeta podmornica B-237 Rostov na Donu ter pristajalna ladja Minsk. Obe plovili sta bili sodeč po javno dostopnih satelitskih posnetkih hudo (po nekaterih ocenah nepopravljivo) poškodovani.[74][75][76] 22. septembra 2023 je Ukrajina v raketnem napadu zadela poveljstvo Črnomorske flote v Sevastopolu ter domnevno ubila viceadmirala Viktorja Sokolova.[77] Po tem so ostanke stavbe poveljstva okupacijske oblasti razstrelile.[78] 26. decembra 2023 je bila po poročanju ukrajinskih letalskih sil v napadu na pristanišče v Feodoziji uničena desantna ladja Novočerkassk (prvič poškodovana že marca 2022).[79] Ruske okupacijske oblasti so poročale, da je bila ladja le poškodovana,[80] vendar iz slik posnetih po napadu je bilo razvidno, da je bil Novočerkassk uničen.[81] V februarju 2024 je ukrajinska obveščevalna služba objavila posnetka napada s povodnimi droni in sledečega uničenja korvete Ivanovec ter dva tedna kasneje še desantne ladje Cezar Kunikov.[82][83]
Od leta 2012 je sedež ruske vojne mornarice ponovno v stavbi Admiralti v Sankt Peterburgu. Ruske mornariške sile so mešanica profesionalnih in vpoklicanih mornarjev, ki služijo enoletni vojaški rok. Skupno število mornarjev v vojni mornarici je bilo leta 2020 ocenjeno med 150.000–160.000[90] (leta 2006: 142.000). Leta 2008 so napovedali selitev štaba vojne mornarice na mesto zgodovinskega poveljstva ruske imperialne mornarice. Selitev je bila dokončana novembra 2012.[91]
Ruska vojna mornarica je razdeljena na štiri bojne rodove: površinske sile, podmorniške sile, mornariško letalstvo in obalne enote.[92] Vojna mornarica poleg tega vključuje tudi podporne enote na morju in na kopnem. Ne vključuje posebnih enot. Mornariške brigade specnaz so del Glavnega obveščevalnega direktorata, ki so pridružene posameznim flotam ter Protidiverzantskim silam in sredstvom (PDSS; enote, ki ščitijo vojno mornarico pred vdori sovražnikovih posebnih enot). Spadajo pod Obalne enote.
Med hladno vojno so Sovjetske oborožene sile razlikovale med različnimi mornariškimi poveljstvi. Glavni floti sta bili Severna in Tihooceanska flota. Zadolženi sta bili za samostojne operacije na odprtem morju in sta za ta namen vključevali strateške površinske, podmorniške in zračne sile, vključno z državnim jedrskim sredstvom odvračanja. Baltska in Črnomorska flota sta dobili zaradi omejene geografije Baltskega in Črnega morja bolj premišljeno vlogo pri podpiranju sosednjih kopenskih enot (Glavno poveljstvo enot v zahodni smeri v Legnici (Poljska) in Glavno poveljstvo enot v jugozahodni smeri v Kišinjevu).[93]
Ti dve floti sta bili oboroženi z oboroženimi sistemi krajšega dosega (dizel-električne podmornice, bombniki Su-24 in večja količina fregat ter korvet). Zaradi zaprte narave Kaspijskega morja (sicer povezanega z Baltskim in Črnim morjem z reko Volgo in sistemom rek in kanalov, ki so plovni za ladje v velikosti korvete), je imela njegova Kaspijska flotilja še bolj omejeno vlogo od ostalih: obrambno vlogo s podpiranjem Glavnega poveljstva enot v južni smeri v Bakuju.[93][94]
S koncem hladne vojne je sledilo opazno zmanjšanje enot. Pred rusko vojaško reformo 2008 so bile štiri flote enakovredne šestim vojaškim okrožjem. Ko so ukrepi reforme stopili v veljavo, je bilo število vojaških okrožij zmanjšano in so postala Kombinirana strateška poveljstva in štiri flote ter ena flotilja so jim bile podrejene, z enakim statusom kot kopenske in zračne armade.[95]
Zaradi povečanega zanimanja Rusije v Arktični regiji in pomena ruske zahodne/severozahodne mornariške obrambe je postala Severna flota 12. decembra 2014 osnova novonastalega petega Kombiniranega strateškega poveljstva Severna flota (s 1. januarjem 2021 polnopravno vojaško okrožje – Severno vojaško okrožje).[96] Leta 2021 je rusko ministrstvo za obrambo trdilo, da razmišljajo o ustanovitvi nove flote, pristojne za Arktiko.[97] 26. februarja 2024 je bilo Severno vojaško okrožje ukinjeno, to območje pa je bilo priključeno Leningrajskemu vojaškemu okrožju.
Podmorniške in površinske sile pomenijo hrbtenico vojne mornarice. Podmornice so del namenskih podmorniških eskader in flotilj ali del eskader in flotilj, mešanih s površinskimi silami. Ruska vojna mornarica ohranja rigidno sestavo, katere ravni poveljstva bi lahko po vojaških pravilih neposredno izenačili z ustreznimi kopenskimi in zračnimi ustrezniki.
Obalne enote so sestavljene iz Mornariške pehote in Obalnih raketnih in artilerijskih enot.
Ruska mornariška pehota je amfibijska sila ruske vojne mornarice in izvira iz časa, ko je Peter Veliki izdal dekret o pehotnem polku z mornariško opremo leta 1705.[98][99] Od svoje ustanovitve je doživela boj v napoleonskih vojnah, krimski vojni, rusko-japonski vojni, prvi in drugi svetovni vojni, čečenskih vojnah in rusko-gruzijski vojni. Pod vodstvom admirala Sergeja Georgijeviča Gorškova med hladno vojno je Sovjetska vojna mornarica razširila doseg mornariške pehote in jo večkrat namestila po različnih delih sveta. Od razpada Sovjetske zveze se je njen pomen zelo zmanjšal.
Sovjetska mornariška pehota in njena ruska naslednica imata sloves elitnih jurišnih enot.[100] Zaradi njihovih črnih uniform in srditega nastopa v bojih v Črnem in Baltskem morju med drugo svetovno vojno je sovjetska mornariška pehota dobila vzdevek »črna smrt« (nemško der schwarze Tod). Ruska mornariška pehota je mehanizirana sila, organizirana v brigade, samostojne polke in samostojne bataljone. Vsaka brigada ima tankovski bataljon, bataljon samovozne artilerije, bataljon samovozne zračne obrambe, bataljon mehanizirane mornariške pehote, druge podporne enote in en zračno-desantni bataljon mornariške pehote, opremljen s padali, z nalogo voditi amfibijska izkrcanja.
Enote za obalno obrambo ruske vojne mornarice so navadne mehanizirane brigade z glavno nalogo preprečevati sovražnikova amfibijska izkrcanja. Primer teh so enote za obalno obrambo Baltske flote. Po letu 2010 prihaja do integracije mornariške pehote in enot za obalno obrambo zaradi poenostavitve strukture mornariškega poveljevanja in tudi nove arktične brigade mornariške pehote, ki so v procesu oblikovanja v Severnem vojaškem okrožju, spadajo v ta proces.[95]
Tudi enote obalne artilerije igrajo pomembno vlogo za vojno mornarico. Zaradi geografije Barentsovega, Baltskega, Črnega in Ohotskega, pa tudi Kaspijskega morja je nameščanje obalnih protiladijskih sistemov v vlogi preprečevanja dostopa sovražniku zelo učinkovito. Uporabljajo sistem nadzvočnih protiladijskih raket K-300P Bastion-P[101][102] z raketami P-800 Oniks, sistem podzvočnih raket 3K60 Bal z raketami H-35,[103] rakete 3M-54 Kalibr, A-222E Bereg-E 130 mm obalni mobilni artilerijski sistem in samovozne sisteme za zračno obrambo.
Mornariško pehoto in obalne enote vodi namestnik poveljnika za mornariško pehoto ruske vojne mornarice, generalpolkovnik Aleksandr Nikolajevič Kolpacenko. Njihovo geslo je »Tam kjer smo mi, tam je zmaga!«.
_DD-SD-99-06153.jpg)
Prve enote mornariškega letalstva v Rusiji so oblikovali med letoma 1912 in 1914 v sklopu Baltske[104][105] in Črnomorske flote. Od svoje ustanovitve je sodelovalo v ruski državljanski vojni, drugi svetovni vojni in mnogih drugih spopadih po Evropi, Bližnjem vzhodu in Aziji. Med hladno vojno je mornariško letalstvo vodilo politiko nameščanja velikega števila bombnikov v mornariški jurišni vlogi za nasprotovanje ameriški obsežni floti letalonosilk. Leta 1989 je uporabljalo več kot 1000 letal, od katerih je bila večina bombnikov, kot sta Tu-22M in Tu-16.[106]
Od padca Sovjetske zveze se je precej zmanjšalo. Bombniki Tu-22M so bili predani Vojnemu letalstvu in od takrat bojna moč mornariškega letalstva temelji na letalih Su-30,[107][108][109] Su-35,[110] Su-33,[111] MiG-29K[112][113] in Su-34, ki nadomeščajo starejše Su-24.[114]
Leta 2007 so Rusko mornariško letalstvo sestavljale naslednje enote:[115]
Niti revija Jane's Fighting Ships, niti institut International Institute for Strategic Studies ne navajata standardnih predpon za ladje ruske vojne mornarice. Ameriška vlada včasih uporablja predpono RFS (»Russian Federation Ship«), vendar sama Ruska vojna mornarica ne uporablja tega dogovora.
Naslednja preglednica činov v vojni mornarici prikazuje čine Ruske federacije. Čin je naveden najprej v ruščini in nato v slovenskem prečrkovanju. Čini:[116]
 Ruska vojna mornarica[117] |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
|||||||||||||||||||||||||
| Адмирал флота Admiral flota |
Адмирал Admiral |
Вице-адмирал Vice-admiral |
Контр-адмирал Kontr-admiral |
Капитан 1-го ранга Kapitan 1-go ranga |
Капитан 2-го ранга Kapitan 2-go ranga |
Капитан 3-го ранга Kapitan 3-go ranga |
Капитан-лейтенант Kapitan-lejtenant |
Старший лейтенант Staršij lejtenant |
Лейтенант Lejtenant |
Младший лейтенант Mladšij lejtenant |
Курсант Kursant | |||||||||||||||||||||||||
Čini podčastnikov in mornarjev:[116]
| Ruska vojna mornarica[117] |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 | ||||||||||||||||||||||||||||
| Старший мичман Starši mičman |
Мичман Mičman |
Главный корабельный старшина Glavni karabelni staršina |
Главный старшина Glavni staršina |
Старшина 1 статьи Staršina 1 statji |
Старшина 2 статьи Staršina 2 statji |
Старший матрос Starši matros |
Матрос Matros | |||||||||||||||||||||||||||||
Rusko vojno mornarico sestavljajo štiri flote, ena flotilja in ena eskadra, ki so podrejene vojaškim okrožjem.
Severna flota je največja ruska flota. V njeni sestavi je edina letalonosilka Admiral Kuznjecov in večina jedrskih podmornic, križark ter rušilcev. Ladje:
Tihooceanska flota je druga največja ruska flota. Število jedrskih podmornic, rušilcev in križark je v grobem primerljivo s Severno floto, vendar je število operativnih ladij (ladij, ki niso na remontu) manjše in povprečna starost ladij je višja. Ladje:
Črnomorska flota deluje iz oporišč Sevastopol in Novorossijsk ter je zaradi nakupov dizel-električnih podmornic, fregat in korvet po letu 2010 med najsodobnejšimi ruskimi flotami. Ladje:
Kaspijska flotilja je najmanjša in najsodobnejša enota ruske vojne mornarice. Po letu 2000 je bila obnovljena z dvema fregatama razreda Gepard in šestimi korvetami razreda Bujan. Ladje:
5. operativna eskadra je enota ruske vojne mornarice v Sredozemskem morju. Deluje iz oporišča Tartus v Siriji. Enota je delovala v letih 1963–1993 in ponovno od leta 2013. Običajno jo sestavljata dve dizel-električni podmornici, ena fregata, ena korveta, pomožne ladje in ladje drugih ruskih flot, ki se trenutno nahajajo v Sredozemskem morju. Ladje:
Oktobra 2022 so bile v Sredozemskem morju tri okrepitve Tihooceanske in Severne flote: raketna križarka Varjag, raketni rušilec Admiral Tribuc in fregata Admiral Kasatonov (vse tri od začetka februarja 2022).[224][225]
Baltska flota je najmanjša med ruskimi flotami, od nje je manjša samo Kaspijska flotilja. Uporablja pretežno manjše ladje in za razliko od ostalih flot uporablja samo eno podmornico iz sovjetskega obdobja. Kljub temu velja za prestižno in najstarejšo med ruskimi flotami ter edino, odlikovano z dvema redoma rdeče zastave. Ladje: