Notranja makedonska revolucionarna organizacija

Notranja makedonska revolucionarna organizacija (bolgarsko Вътрешна македонска революционна организация - ВМРО, Vnatrešna makedonska revoljucionna organizacija - VMRO); makedonsko Внатрешна македонска револуционерна организација, Vnatrešna makedonska revolucionerna organizacija) je bila skrivna revolucionarna družba na osmanskih ozemljih v Evropi, ki je delovala v poznem 19. in v začetku 20. stoletja.^[1]

Izvleč iz statuta BMARC, 1896 (v Bolgarščini)
Statut Bolgarski Makedonsko-Adrianople Revolucionarni Odbori
Poglavje I.– Cilj
Art.1.Cilj BMARC je zagotoviti popolno politično avtonomijo za makedonsko in odrinsko regijo
Art.2.To ta cilj [ odbori ] ozaveščajo o samoobrambi bolgarskega prebivalstva v regijah, navedenih v členu 1.1., razširjati revolucionarne ideje – tiskane ali verbalne, in pripraviti in nadaljujevati splošen upor. Poglavje II.– Struktura in organizacija
Art.3.Član BMARC je lahko vsak Bolgar, neodvisen od spola, ...

Ustanovljena leta 1893 v Solunu,^[2] katere sprva je bil cilj pridobiti avtonomijo za makedonsko in odrinsko regijo v Osmanskemu cesarstvu, vendar je kasneje začela služiti bolgarskim interesom v balkanski politiki.^[3] Skupina VMRO je delovala po vzoru Notranje revolucionarne organizacije Vasila Levskega in sprejela moto »Svoboda ali smrt« (Свобода или ярть).^[4] Od leta 1896 se je borila proti Osmanom z gverilsko taktiko, pri tem pa so celo uspeli vzpostaviti državo znotraj države v nekaterih regijah.Ta prizadevanja so se leta 1903 stopnjevala v Ilindensko-preobražensko vstajo. V bojih je sodelovalo okoli 15.000 borcev VMRO in 40.000 osmanskih vojakov. Potem ko je upor spodletel in so Osmani uničili približno 100 vasi, se je VMRO zatekel k bolj sistematičnim oblikam terorizma, usmerjenim v civiliste^[2]. Med balkanskimi vojnami in prvo svetovno vojno je organizacija podpirala bolgarsko vojsko in se pridružila bolgarski vojni oblasti, ko so začasno prevzele nadzor nad deli Trakije in Makedonije. V tem obdobju je bila avtonomija kot politična taktika opuščena in podprta so bila aneksacionalistična stališča, katerih cilj je bil na koncu vključitev zasedenih območij v Bolgarijo.^[5]

Po prvi svetovni vojni se je združeno makedonsko-traško revolucionarno gibanje ločilo na dve samostojni organizaciji, VMRO in VTRO.^[6] Takrat si je VMRO prislužil ugled kot največja in najmočnejša teroristična mreža, ki si je prizadevala za spremembo državnih meja v makedonskih regijah v Grčiji in Srbiji (kasneje Jugoslavije).^[7] Izpodbijali so razdelitev Makedonije med več držav in sprožili vojaške vpade iz njihove trdnjave Petrič na grško in jugoslovansko ozemlje.

Njihovo operativno bazo v Bolgariji je ogrozila Neulijska mirovna pogodba, VMRO pa se je odzval z atentatom na bolgarskega premiera Aleksandar Stamboliyskega leta 1923, s sodelovanjem njegovih nasprotnikov znotraj bolgarske vlade, ki so mu nasprotovali.^[8] Leta 1925 je grška vojska začela čezmejno operacijo za zmanjšanje baznega območja VMRO, vendar jo je na koncu ustavila Društvo narodov, vpadi VMRO pa so se ponavljali.^[9] V medvojnem obdobju je VMRO sodeloval tudi s hrvaškimi ustaši. Leta 1934, so v Marseillu, Franciji, uspeli z sodelovanjem ustašov atentirati tudi takratnega jugoslovanskega kralja Aleksandra I.^[10][11] Po bolgarskem državnem udaru leta 1934 je njihova trdnjava Petrič postala podvržena vojaški upravi bolgarske vojske,^[12] in pomen VMRO-ja se je zmanjšal.^[13]

Organizacija je večkrat spremenila ime. Po padcu komunizma v 90-tih letih 20. stoletja, so številne stranke prevzele ime VMRO, da bi se legitimizirale.^[14] Med njimi je bila v Bolgariji v devetdesetih letih ustanovljena desničarska stranka s predpono "VMRO", v Republiki Makedoniji (danes Severna Makedonija) pa desna stranka z imenom "VMRO-DPMNE".

Otomansko obdobje

Organizacija je bila ustanovljena leta 1893 v Osmanskem Solunu z majhno skupino proti-turško usmerjenih makedonsko-bolgarskih revolucionarjev,^[15] ki so Makedonijo obravnavali kot nedeljivo ozemlje in označevale vse njene prebivalce za "Makedonce", ne glede na njihovo vero ali narodnost.^[16] V praksi so VMRO ustanovili Bolgari, tudi večina njenih članov je bila Bolgarov.^[17] Organizacija je bila skrivna revolucionarna družba, ki je delovala v poznih 19. in začetku 20. stoletja s ciljem avtonomne makedonske in tračanske regije.^[18] Sprva so bili proti težnjam sosednjih držav na tem območju in so bodočo avtonomno Makedonijo in Južno Trakijo videli kot večetnično entiteto.^[19] Zdi se, da je bil v zgodnjih fazah boja želeni izid avtonomije poenotenje z Bolgarijo.^{[20][21][22][23]} Ta cilj je bil kasneje spremenjen z idejo o preoblikovanju Balkana v zvezno državo, v katero bi Makedonija in Trakija vstopila kot enakovredni članici.^[24][25][26] Zamisel o avtonomiji je bila strogo politična in ni pomenila odcepljivosti od bolgarske narodnosti.^[27] Tudi tisti, ki so zagovarjali samostojno Makedonijo in Trakijo, niso nikoli dvomili v pretežno bolgarski značaj slovanskega prebivalstva na obeh področjih.^[28] Organizacijo so ustanovili Hristo Tatarčev, Dame Grujev, Petar Pop-Arsov, Andon Dimitrov, Hristo Batandžijev in Ivan Hadžinikolov. Večina (z izjemo Ivana Hadžinikolova) je bila tesno povezana z bolgarsko srednjo šolo za moške v Solunu. Po besedah "Memoarjih" Hrista Tatarčeva so VMRO najprej imenovali preprosto Makedonska Revolucionarna Organizacija (MRO).