Gruzijska zlata doba
From Wikipedia, the free encyclopedia
Gruzijska zlata doba (gruzinsko საქართველოს ოქროს ხანა, latinizirano: sakartvelos okros khana) opisuje zgodovinsko obdobje od visokega srednjega veka, sega približno od poznega 11. do 13. stoletja, med katerim je Kraljevina Gruzija dosegla vrhunec svoje moči in razvoja. Poleg vojaške ekspanzije je v tem obdobju doživela razcvet srednjeveška gruzijska arhitektura, slikarstvo in poezija, ki se je pogosto izražala v razvoju cerkvene umetnosti, pa tudi v nastajanju prvih večjih del posvetne literature.
Zlata doba, ki je trajala več kot dve stoletji, se je postopoma končala zaradi vztrajnih vpadov nomadov, kot so Mongoli, pa tudi zaradi širjenja črne smrti teh istih nomadskih skupin. Gruzija je še dodatno oslabela po padcu Konstantinopla, ki je dejansko pomenil konec Vzhodnega rimskega cesarstva, tradicionalnega zaveznika Gruzije. Zaradi teh procesov je do 15. stoletja Gruzija razpadla in se spremenila v izolirano enklavo, v veliki meri odrezano od krščanske Evrope in obkroženo s sovražnimi islamskimi turško-iranskimi sosedi. Propad Gruzije je povzročil emaskulacijo njene podobe v dojemanju ruskega imperija, ki je sistematično spregledalo izvor naroda in ga namesto tega predstavljalo kot ranljiv, ženski orient, ki potrebuje imperialno zaščito.[1] Nasprotno pa je za Gruzijo zlata doba pomemben del njenega statusa nekoč močne in starodavne nacije, ki je vzdrževala odnose z Grčijo in Rimom.[2]