Indoevropski jeziki
From Wikipedia, the free encyclopedia
Izraz indoevropski jeziki označuje jezike, razširjene od Evrope do Indije. Razvili so se iz indoevropskega prajezika.
Indoevropski jeziki | |
---|---|
Geografska porazdelitev | Pred 16. stoletjem, Evropa, Južna, Srednja in Jugozahodna Azija; danes po celem svetu. |
Lingvistična klasifikacija | Ena izmed glavnih jezikovnih družin na svetu |
Prajezik | indoevropski prajezik |
Podrazdelitve |
|
ISO 639-2 / 5 | ine |
Glottolog | indo1319 |
Države, v katerih večina prebivalstva govori indoevropske jezike
Države, v katerih ima manjšinski indoevropski jezik status uradnega jezika |
Dandanes so indoevropski jeziki najbolj razširjeni jeziki sveta. Imajo okoli tri milijarde govorcev na vseh celinah[1], s čimer so največja jezikovna družina na svetu. Takšni razširjenosti botrujejo predvsem geografski, politični in gospodarski razlogi, ki so spodbudili razširitev Evropejcev in njihovega načina življenja po svetu. Najbolj prelomen dogodek v tem pogledu je odkritje Amerike leta 1492.
V pisnih virih so indoevropski jeziki izpričani od železne dobe dalje v obliki anatolskih jezikov in mikenske grščine. Poleg afro-azijskih jezikov imajo tako najdaljšo zgodovino pisnih virov.
Vsi jeziki v Evropi niso indoevropskega izvora: baskovski (potomec staroselskega predindoevropskega jezika), malteški (afro-azijski jezik), uralski jeziki (npr. madžarski, finski, estonski, livijski, laponski, karelski), altajski jeziki (npr. turški, gagauški, karaimski, krimski tatarski, urumski).