Poljsko-ruska vojna (1605–1618)
From Wikipedia, the free encyclopedia
Poljsko-moskovska vojna 1605–1618, znana tudi kot poljsko-moskovska vojna ali Dimitrijada, je bil spopad med Ruskim carstvom in poljsko-litovsko Republiko obeh narodov, kateri so se pridružili Zaporoški kozaki.[4]
Poljsko-moskovska vojna (1605–1618) | |||||||||
---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|
Del obdobja težav in rusko-poljskih vojn | |||||||||
Republika obeh narodov in zahodno Rusko carstvo med poljsko-rusko vojno: Krona kraljevine Poljske (belo), Velika litovska kneževina (temno rdeče), Rusija (temno zeleno) in poljske pridobitve ali ozemlja pod začasno poljsko kontrolo (rožnato); položaji polkov in prizorišča pomembnih bitk so označena s prekrižanima sabljama | |||||||||
| |||||||||
Udeleženci | |||||||||
| |||||||||
Poveljniki in vodje | |||||||||
|
|
Rusija je po smrti carja Fjodorja I. leta 1598 doživljala obdobje težav, ki je povzročilo politično nestabilnost in nasilno nasledstveno krizo po izumrtju dinastije Rurik. Rusijo je od 1601 do 1603 pustošila tudi velika lakota.[5] Poljska je izkoristila državljanske vojne v Rusiji. Člani poljske aristokracije so začeli vplivati na ruske bojarje in podpirati Lažnega Dimitrija v borbi za naslov ruskega carja proti kronanemu carju Borisu Godunovu in Vasiliju IV. Šujskemu.[6] Od leta 1605 do smrti Lažnega Dmitrija I. leta 1606 so poljski plemiči izvedli vrsto spopadov z Rusi. V Rusijo so ponovno vdrli leta 1607, dokler ni Rusija dve leti pozneje sklenila vojaškega zavezništva s Švedsko. Poljski kralj Sigismund III. Vasa je kot odgovor leta 1609 Rusiji napovedal vojno, da bi pridobil ozemeljske koncesije in oslabil švedsko zaveznico. Na začetku vojne je dosegel več zmag, med njimi v bitki pri Klušinu. Leta 1610 so poljske sile vstopile v Moskvo. Švedska se je umaknila iz vojaškega zavezništva z Rusijo, kar je sprožilo ingrijsko vojno.[7]
Sedem bojarjev je septembra 1610 za carja izvolilo Sigismundovega sina, poljskega princa Vladislava. Sigismund je dovolil, da njegov sin postane novi car, vendar pod pogojem, da se Moskovčani spreobrnejo v katoliško vero. Do takrat poljsko usmerjeni bojarji so zaradi postavljenega pogoja prenehali podpirati poljsko-litovsko skupnost.
Leta 1611 sta Kuzma Minin in knez Dimitrij Požarski ustanovila novo vojsko, da bi sprožila ljudski upor proti poljski okupaciji. Poljaki so junija 1611 zavzeli Smolensk, vendar so se začeli umikati, ko so ko so bili septembra 1612 izgnani iz Moskve. Leta 1613 je bil za ruskega carja izvoljen Mihael Romanov, sin moskovskega patriarha Filareta, s čimer se je začela vladavina dinastije Romanov in končalo obdobje težav. Po nekaj vojaških akcijah med letoma 1612 in 1617 se je vojna končno končala leta 1618 s premirjem v Deulinu. Poljsko-litovska država je dobila nekaj ozemeljskih koncesij, Rusija pa je kljub temu ohranila neodvisnost.
Vojna je bila prvi večji znak rivalstva in nelagodnih odnosov med Poljsko in Rusijo, ki trajajo še danes.[8] Njene posledice so imele dolgotrajen vpliv na rusko družbo in v Rusiji ustvarile negativen stereotip o Poljski.[9] Najpomembnejša posledica je bila nastanek dinastije Romanov, ki je Rusiji vladala tri stoletja do februarske revolucije leta 1917. Opazen pečat je zapustila tudi v ruski kulturi, s priznanimi pisci in skladatelji, ki prikazujejo vojno v delih, kot so drama Boris Godunov Aleksandra Sergejeviča Puškina , prirejena v istoimenski operi Modesta Petroviča Musorgskega, operi Življenje za carja Mihaila Glinke, Pan vojvoda Nikolaja Rimski-Korsakova ter filmov Minin in Požarski ter 1612.