Sigismund III. Poljski
From Wikipedia, the free encyclopedia
Sigismund III. Vasa (poljsko Zygmunt III Waza), kralj Poljske, veliki knez Litve, kralj Švedske, * 20. junij 1566, grad Gripsholm, Mariefred, † 30. april 1632, Varšava.
Sigismund III. | |||||
---|---|---|---|---|---|
Kralj Poljske Veliki knez Litve | |||||
Vladanje | 18. september 1587 – 19. april 1632 | ||||
Kronanje | 27. december 1587 | ||||
Predhodnik | Ana Jagelo in Štefan Báthory | ||||
Naslednik | Vladislav IV. | ||||
Kralj Švedske Veliki vojvoda Finske | |||||
Vladanje | 17. november 1592 – 24. julij 1599 | ||||
Kronanje | 19. februar 1594 | ||||
Predhodnik | Ivan III. | ||||
Naslednik | Karel IX. | ||||
Rojstvo | 20. junij 1566 grad Gripsholm, Švedska | ||||
Smrt | 30. april 1632 (1632-04-30) (65 let) Varšava, Republika obeh narodov | ||||
Pokop | 4. februar 1633 katedrala Wawel, Krakov | ||||
Zakonec | Ana Avstrijska Konstanca Avstrijska | ||||
Potomci med drugimi... | Vladislav IV. Ivan II. Kazimir Ivan Albert Karel Ferdinand Aleksander Karel Ana Katarina Konstanca | ||||
| |||||
Rodbina | Dinastija Vasa | ||||
Oče | Ivan III. Švedski | ||||
Mati | Karatina Jagelo | ||||
Religija | rimokatoliška | ||||
Podpis |
Sigismund III. je bil prvi vladar poljsko-litvanske monarhije iz dinastije Vasa in ji je vladal v letih 1587-1632. Švedski kralj je bil v letih 1592-99. Bil je vsestransko nadarjen človek, ki pa se v svojih stremljenjih ni znal omejiti. Kot vnet katolik je izgubil krono protestantske Švedske, ki mu je pripadala po očetu, in si potem vse življenje prizadeval, da bi jo dobil nazaj. Poskušal je osvojiti pravoslavno Rusijo in jo priključiti Poljski, da bi spreobrnil njeno prebivalstvo v katoliško vero in povečal moč svoje države za boj proti Švedski. Ker se je Osmansko cesarstvo vztrajno širilo proti severu, je bil prisiljen boriti se tudi proti muslimanom. Plemstvo, ki mu je bilo mar le za lastne koristi, vojskovanja ni hotelo plačevati, pa tudi centralizirane države in močnega vladarja si ni želelo. Vse bolj se je oklepalo katolištva, ki ga je razlikovalo od drugače verujoče okolice in mu vzbujalo občutek povezanosti in narodne enotnosti. Takšna politika se je dolgoročno za državo pokazala kot pogubna; katastrofa je prišla v času vladanja drugega Sigismundovega naslednika, Ivana II. Kazimirja.