Rimski obred
From Wikipedia, the free encyclopedia
Rimski obred (latinsko Ritus Romanus)[1] je najpogostejši in največkrat uporabljan liturgični obred latinske cerkve, največje izmed partikularnih cerkva sui iuris, ki sestavljajo katoliško cerkev. Rimski obred ureja obrede, kot sta rimska maša in liturgija ur, ter način opravljanja zakramentov in blagoslovov.[2]
Rimski obred se je razvil v latinščini v mestu Rim in medtem ko so ločeni latinski liturgični obredi, kot je ambrozijanski obred, ostali, je bil rimski obred postopoma sprejet skoraj povsod v latinski Cerkvi. V srednjem veku so obstajale številne lokalne različice, čeprav vse niso predstavljale ločenih obredov, vendar se je enotnost povečala zaradi izuma tiska in v skladu z odloki Tridentinskega koncila iz leta 1545–63. Več latinskih liturgičnih obredov, ki so preživeli v 20. stoletju, je bilo po drugem vatikanskem koncilu opuščenih, ko je stopil v veljavo t.i. novi mašni red. Rimski obred je danes najbolj razširjen liturgični obred ne samo v katoliški Cerkvi, ampak v celotnem krščanstvu.
Rimski obred se je skozi stoletja prilagajal in zgodovino njegove evharistične liturgije lahko razdelimo na tri stopnje: predtridentsko mašo, tridentsko mašo in mašo Pavla VI. Zdaj se običajno praznuje v obliki, ki jo je razglasil papež Pavel VI. leta 1969 in revidiral papež Janez Pavel II. leta 2002, vendar je uporaba Rimskega misala iz leta 1962 še vedno dovoljena pod pogoji, navedenimi v papeškem dokumentu Traditionis Custodes iz leta 2021.