Sigismund Luksemburški
From Wikipedia, the free encyclopedia
Sigismund Luksemburški, ogrski, hrvaški, rimsko-nemški, češki kralj, cesar Svetega rimskega cesarstva, * 14. februar 1368, Nürnberg, † 9. december 1437, Znojmo, južna Moravska.
Sigismund | |
---|---|
cesar Svetega rimskega cesarstva | |
Vladanje | 1433–1437 |
Kronanje | 31. maj 1433 v Rimu |
Predhodnik | Karel IV. Luksemburški |
Naslednik | Friderik III. Habsburški |
kralj Ogrske in Hrvaške | |
Vladanje | 1387–1437 |
Kronanje | 31. marec 1387 v Székesfehérváru |
Predhodnik | Marija Ogrska |
Naslednik | Albert |
rimsko-nemški kralj | |
Vladanje | 1411–1437 |
Kronanje | 8. november 1414 v Aachnu |
Predhodnik | Rupreht III. Pfalški |
Naslednik | Albert |
češki kralj | |
Vladanje | 1419–1437 |
Kronanje | 27. julij 1420 v Pragi |
Predhodnik | Vaclav IV. Češki |
Naslednik | Albert |
Rojstvo | 15. februar 1368[1] Svobodno cesarsko mesto Nürnberg[2] |
Smrt | 9. december 1437[3][1] (69 let) Znojmo[1] |
Zakonec | Marija Ogrska, Barbara Celjska |
Potomci | Elizabeta Luksemburška |
Rodbina | Luksemburžani |
Oče | Karel IV. Luksemburški |
Mati | Elizabeta Pomorjanska |
Religija | katoliška |
Petdesetletno vladanje Sigismunda Luksemburškega, bistrega, izobraženega, kar preveč optimističnega in zato pogosto nerealnega, je bilo tako nenavadno in polno nasprotij, da je bil pri sodobnikih in je tudi še danes deležen popolnoma nasprotujočih si ocen. Kot drugi sin cesarja Karla IV. ni podedoval vladarskega naslova. A že oče mu je pripravil možnosti za pridobitev štirih kron, ogrske, poljske, rimsko-nemške in češke, in nazadnje je, s svojo diplomatsko spretnostjo, prilagajanji pa tudi z zelo trdimi prijemi, v neurejenih razmerah in brez prave vojaške podpore, osvojil vse, razen poljske. Samovoljne ogrske in hrvaške magnate je pripravil do tega, da so z njim sodelovali in dokaj samostojno vodili Ogrsko, medtem ko se je on potegoval za rimsko-nemško krono. Ko jo je usvojil, je bistveno prispeval k odpravi cerkvenega razkola (s tem, da je spodbudil k sklicu koncila v Konstanci in poskrbel, da se je odvil v smer izvolitve novega papeža) in si s tem zagotovil mednarodni ugled. Kot rimski kralj je moral zagovarjati nepopustljivo stališče katoliške cerkve do "krivovercev". Pri obsodbi Jana Husa se je postavil na stran Cerkve, pa čeprav je prej Husu jamčil varnost. S tem je še prilil olje k verskim nemirom na Češkem. Nemškim knezom se ni zdel dovolj verodostojen in zanesljiv in zato ni uspel združiti njihove vojaške moči proti vojaško vse bolj izkušenim husitskim borcem. Križarski pohodi proti husitom so se tako vsi po vrsti izjalovili. Katoliški strani ni preostalo drugega, kot da nekoliko popusti v verskih ozirih. Na Sigismundovo prigovarjanje je papež Martin V. v Baslu sklical nov koncil. Toda preden se je koncil sestal, je papež umrl in novi papež Evgen IV. ni hotel priznati koncila, ki se pogaja s "krivoverci". Koncilski očetje pa so vztrajali, proglasili koncil za papežu superiornega in papeža obtožili nepravilnosti pri njegovi izvolitvi. Sigismund, ki je dobrih 20 mesecev potoval v Rim na kronanje za cesarja, je poskušal po pismih zbližati obe strani. Evgen IV., katerega položaj je postal ogrožen, je nekoliko popustil z bulo, v kateri je priznal baselski koncil, a očitno neiskreno. Sigismund je to priznanje sprejel kot znak popuščanja in papež ga je v Rimu kronal za cesarja. Koncilski očetje v Baslu so z delnim popuščanjem stališčem zmernih husitov ustvarili pogoje za končanje husitskih vojn, kar je Sigismundu prineslo češko priznanje češke krone. Toda dejansko nerazrešen spor med rimsko kurijo in koncilskimi očeti je po Sigismundovi smrti pripeljal do ponovnega (desetletnega) cerkvenega razkola.