Staroitalska pisava
From Wikipedia, the free encyclopedia
Staroitalska pisava je ena od več sedaj izumrlih abecednih sistemov, ki je bil v rabi na Apeninskem polotoku v antiki za različne indoevropske jezike (v glavnem za italske) in neindoevropske jezike (npr. etruščine). Abecede so izpeljane iz evbejske starogrške kumske abecede, ki se je rabila na otoku Ischia in polisu Kume v Neapeljskem zalivu v 8. stoletju pr. n. št.[navedi vir]
Članek zaradi preverljivosti potrebuje dodatne sklice. |
Več indoevropskih jezikov, ki so pripadali italski veji (faliskijščina in člani sabelske (osko-umbrijske) veje, med njimi oskijščina, umbrijščina in južna pikenščina, ter druge indoevropske veje, kot je keltščina, venetščina in mesapščina), je uporabljalo pisavo. Faliskijščina, oskijščina, umbrijščina, severna in južna pikenščina so imele vse izpeljane abecede iz etruške oblike abecede.[navedi vir]
Germanske rune so bile izpeljane iz ene od teh abeced do 2. stoletja.