Stolnica Marijinega vnebovzetja in svetega Štefana, Speyer
From Wikipedia, the free encyclopedia
Stolnica v Speyerju, uradno Kaiserdom Basilika der Himmelfahrt und St. Stephen, v latinščini: Domus sanctae Mariae Spirae (nemško: Dom zu unserer lieben Frau in Speyer), je sedež rimskokatoliške škofije Speyer in je podrejena nadškofiji Bamberg v Nemčiji. Stolnica, ki je posvečena sv. Mariji, zavetnici Speyerja (patrona Spirensis) in sv. Štefanu, je splošno znana kot Kaiserdom zu Speyer (Cesarska stolnica Speyer).[1] Papež Pij XI. ji je leta 1925 dodelil status bazilika minor (papeška bazilika) rimskokatoliške cerkve.
Stolnica v Speyerju | |
---|---|
Der Kaiserdom Basilika der Himmelfahrt und St. Stephen | |
Dom zu Unserer lieben Frau in Speyer | |
49°19′1.99″N 8°26′33.00″E | |
Kraj | Speyer |
Država | Nemčija |
Verska skupnost | Rimokatoliška |
Spletna stran | Website of the Cathedral |
Zgodovina | |
Zgrajena | 1030 |
Zgradil | Konrad II., Sveti rimski cesar |
Posvečena | 1061 |
Arhitektura | |
Funkcionalno stanje | Stolnica |
Kulturna dediščina | UNESCO World Heritage Site |
Slog | Romanska arhitektura |
Uprava | |
Škofija | Škofija Speyer |
Vodstvo | |
Škof | Karl-Heinz Wiesemann |
Tip | kulturni |
Kriteriji | ii |
Razglasitev | 1981 (5. zasedanje) |
ID # | 168 |
Država | Nemčija |
Region | Evropa in Severna Amerika |
Graditi se je začela leta 1030 pod Konradom II., z vzhodnim koncem in visoko ladjo iz 1090-1103. Je impozantna triladijska obokana bazilika iz rdečega peščenjaka »vrhunec oblikovanja, ki je bil zelo vpliven za nadaljnji razvoj romanske arhitekture v 11. in 12. stoletja«.[2][3] Kot grobnica za Salijcev, Štaufovcev in habsburških cesarjev in kraljev, stolnica šteje kot simbol cesarske oblasti.[4] Z opatijo Cluny v ruševinah, je še vedno največja romanska cerkev. Velja za »prelomnico v evropski arhitekturi« in enega najpomembnejših in najlepših romanskih arhitekturnih spomenikov svojega časa.[5][6][7]
Leta 1981 je bila stolnica dodana na Unescov seznam svetovne dediščine kot kulturno pomembna lokacija in kot »velik spomenik romanske umetnosti v nemškem cesarstvu«.[8][9][10]