Zmagoslavje volje
From Wikipedia, the free encyclopedia
Zmagoslavje volje (nemško Triumph des Willens) je dokumentarni propagandni film nemške filmske režiserke Leni Riefenstahl, ki dokumentira kongres nacistične stranke v Nürnbergu leta 1934. Predstavi posnetek uniformiranih članov stranke (a razmeroma malo nemških vojakov), ki korakajo in se urijo na klasične melodije. Film vsebuje izvlečke govorov več nacističnih voditeljev na kongresu, tudi dele govorov Adolfa Hitlerja. Hitler je film naročil in bil neformalni izvršni producent; njegovo ime se pojavi na začetku v zaslugah. Prevladujoča tema filma je vrnitev Nemčije kot velike moči s Hitlerjem kot nemškim mesijo, ki bo narodu prinesel slavo. Naslov je namigovanje na Nietzschevo zamisel volje do moči.
Zmagoslavje volje | |
---|---|
Režija | Leni Riefenstahl |
Produkcija | Leni Riefenstahl Adolf Hitler |
Scenarij | Leni Riefenstahl Walter Ruttmann |
Vloge | Adolf Hitler Hermann Göring ostale osebnosti nacizma |
Glasba | Herbert Windt Richard Wagner |
Distribucija | Reichsparteitagsfilm |
Datum izida | 28. marec 1935 (Berlin) |
Dolžina | 114 minut |
Jezik | nemščina |
Proračun | neznan |
Zmagoslavje volje se je začelo predvajati 1935 in naglo postal eden najboljših primerov propagande v filmski zgodovini. Izboljšane tehnike Riefenstahlove kot so premikajoče se kamere, uporaba teleobjektivov za ustvarjanje izkrivljene perspektive, fotografiranje iz zraka in revolucionaren pristop do uporabe glasbe in kinomatografije, so Zmagoslavju prislužile priznanje kot enega največjih propagandnih filmov v zgodovini, kljub slavljenju nacističnega režima. Riefenstahlova je dobila nekaj nagrad ne le v Nemčiji, ampak tudi v Združenih državah Amerike, Franciji, na Švedskem in v drugih državah. Film je bil popularen v tretjem rajhu in drugod in je še naprej vplival na filme, dokumentarce in reklame vse do danes, kljub temu, da dviguje vprašanje razmejitvene črte med umetnostjo in moralnostjo.[1]
Riefenstahlovo so dolga desetletja po koncu Tretjega rajha povezovali z nacistično oblastjo, njeno najbolj znano delo pa je film Zmagoslavje volje (Triumph des Willens), za katerega je leta 1935 v Benetkah prejela zlato medaljo, dve leti kasneje pa še zlato medaljo na Svetovni razstavi v Parizu. Ob koncu II. svetovne vojne je to delo uničilo njeno kariero, saj so ga označili za propagandni film nacionalsocializma.
V Riefenstahlovi stvaritvi o kongresu nacionalsocialistov v Nürnbergu od 4. do 10. septembra 1934 vidimo predvojne inscenacije Hitlerjevih nürnberških govorov, ki so estetsko oplemeniteni z masovnimi marši, pokloni voditelju, ceremonijami ipd. Te estetsko sterilne prireditve, ki jih ornamentira uniformiran človeški material, so dejansko namenjene zgolj filmski reprodukciji Riefenstahlove. Film pa je bil deloma samorefleksiven - prikazoval je tudi stranske dogodke, priprave na ceremonije in Hitlerjeve govore ter tako poskušal skozi »napake«, ki so bile del inscenacije, voditelja postaviti v intimno sfero gledalca. Ljudstvo je ta film lahko gledalo v kinematografih, sam filmski trak pa se je pokazal kot zelo primeren tudi za televizijski prenos. Posnete »reči« v tem filmu postanejo simbolična ikonografija realnosti; ne gre za mimetično dokumentarnost filmskega medija, temveč za uporabo filmskega medija kot mašine za produciranje mita - s simulacijo in s tem z manipulacijo.
Monumentalni dokumentarec - priprave, Hitlerjev prihod, procesije, baklade, trobente, orjaške svastike, histerične množice in govore je skoreografirala v mistični, ekstatični, wagnerjanski spektakel, v katerem sta si usta in srce podajala Führer in Volk, nacionalizem in kult osebnosti, Usoda in njen demagoški demon, heroj. Nacizem je povzdignila v estetski objekt, bolje rečeno - film je bil tako dober in tako lep in tako sugestiven in tako hipnotičen, da je Hitler z njim zlahka dobil vse psihološke, ideološke in propagandne vojne. Le zakaj ne - posnela ga je na njegovo željo.