Škofjeloški pasijon
igra iz leta 1721 / From Wikipedia, the free encyclopedia
Škofjeloški pasijon (latinsko Processio locopolitana) je dramsko besedilo, ki ga je okrog leta 1715, z nadaljnjimi popravki do 1727, po predlogah starejših slovenskih pasijonskih procesij napisal loški kapucin, pater Lovrenc Marusič oziroma oče Romuald iz Štandreža.[2] Škofjeloški pasijon je najstarejše ohranjeno dramsko delo v slovenščini in najstarejša ohranjena evropska režijska knjiga, edina iz baročnega obdobja. Besedilo je v slogu verzificiranih monologov nastopajočih oseb organizirano v 13 podob (slik), povzetih po svetopisemskih besedilih. Sestavlja ga 869 verzov v starološkem narečju, zaradi tega lingvisti domnevajo, da so pri izdelavi besedila očetu Romualdu (po rodu Primorcu) pomagali še domačini. Pasijon je zasnovan kot procesija, ki se zaustavlja na določenih točkah srednjeveške Škofje Loke.
Škofjeloški pasijon | |
Škofjeloški pasijon | |
Zemljevid slovenije | |
Lega | Staro mestno jedro Škofje Loke, vključno s Kapucinskim samostanom (Kapucinski most, Mestni trg, Kopališka ulica, Pod gradom, Spodnji trg, trg pred Kaščo). Občina Škofja Loka |
---|---|
Koordinati | 46°10′1.99″N 14°18′10.94″E |
Uprava | koordinator varstva nesnovne kulturne dediščine |
RKD št. | 2-00001 [1] |
Pomembni datumi | |
Vpis v register | 15. december 2008 |
Razglasitev ŽMDP | 24. julij 2012 |
Leta 2011 je ministrstvo za kulturo RS, skupaj z občino Škofja Loka, začelo pripravljati nominacijo Škofjeloškega pasijona za vpis na Unescov seznam nesnovne kulturne dediščine.[3] 1. decembra 2016 je bil tudi sprejet na zasedanju v Adis Abebi.[4] To je prvi primer slovenske dediščine na tem seznamu.