Aleksandrijska knjižnica
From Wikipedia, the free encyclopedia
Kraljeva knjižnica v Aleksandriji ali Antična aleksandrijska knjižnica v Aleksandriji v Egiptu je bila ena največjih in najpomembnejših knjižnic v starodavnem svetu. Posvečena je bila muzam, devetim boginjam umetnosti.[1] Cvetela je pod pokroviteljstvom Ptolemajske dinastije in je delovala kot glavno središče znanstvenikov od nastanka v 3. stoletju pr. n. št. do rimske osvojitve Egipta leta 30. pr. n. št., z zbirkami del, predavalnicami, dvoranami za srečanja in vrtovi. Aleksandrija je bila središče znanja in učenja predvsem zaradi Velike knjižnice.[1] Knjižnica je bila del večje raziskovalne institucije, imenovane Aleksandrijski muzej, kjer so študirali številni najbolj znani misleci antičnega sveta.
Država | Egipt |
---|---|
Tip | Narodna knjižnica |
Ustanovitev | 3. st. pr. n. št. |
Lokacija | Aleksandrija |
Koordinati | 31°12′17″N 29°54′46″E |
Zbirka | |
Velikost | 1.000.000 predmet |
Zemljevid | |
Načrte za knjižnico je naredil Ptolemaj I. Soter, ki je bil makedonski general in naslednik Aleksandra Velikega,[2] verjetno na predlog Demetrija Falerunskega, izobčenega atenskega državnika, ki je živel v Aleksandriji. Knjižnice sáme verjetno niso zgradili vse do vladavine Ptolemaja II. Filadelfa. Večina knjig je bila shranjenih kot zvitki papirusa. Ni natančno znano, koliko takih zvitkov je bilo nameščenih v katerem obdobju, vendar se ocene gibljejo od 40.000 do 400.000. Ta knjižnica je najbolj znana po tem, da je pogorela, kar je povzročilo izgubo številnih zvitkov in knjig; uničenje je postalo simbol izgube kulturnega znanja. Viri se razlikujejo glede tega, kdo je bil odgovoren za njeno uničenje in kdaj se je zgodilo. Knjižnica je lahko v resnici utrpela več požarov v različnih letih. Poleg požara je vsaj en potres poškodoval mesto in knjižnico. Morda je delno ali popolnoma uničil Aleksandrijsko knjižnico ogenj, ki ga je povzročila vojska Julija Cezarja leta 48. pr. n. št., ali pa napad Avrelijana leta 270.
Ko je bila glavna knjižnica uničena, so znanstveniki uporabili »hčerinsko knjižnico« v templju, znanem kot Serapeum, ki je stal v drugem delu mesta. Kot pravi Sokrat Sholastik, je koptski papež Teofil uničil Serapeum leta 391, čeprav ni jasno, kaj je vseboval in ali je vseboval pomembne dokumente, ki so bili prej v glavni knjižnici.